Z zobozdravniki (oziroma zdravniki dentalne medicine, kot je danes ustrezno) sem se, kot vsi, srečal že v mladih letih. Nisem bil najvzornejši pacient, saj sem imel kar nekaj zamujenih ščetkanj in marsikatero sladko pregreho, brez naknadnega čiščenja zob, za seboj. V osnovni šoli pa se mi je v spomin za vedno vtisnila zdravnica, ki ni bila primerna za delo z ljudmi, ali še huje, otroki. Še danes pomnim bolečino svedra (takrat injekcij za omrtvičenje in podobnih pripravkov, sploh pri »državnih« zobozdravnikih, ni bilo), ko mi je prebila nesrečni zobek in »zamesarila« v dlesen. Takrat sem se zadnjič brez travme odpravil na pregled ali popravilo zoba. Vse do obiska v vaši kliniki sem skozi leta le, ko je bila sila (beri: ko je bilo za posamični zob že več kot kritično, boleče, brez plombe …), s težkim srcem obiskoval razne zasebne zobne klinike, ki so mi več ali manj (slabo) odpravile posamične trenutne probleme, nato pa me nikoli več niso videle. Tak je bil mnogoletni boj obiskovanja podobnih ustanov.
Lansko leto sem poleti doživel usodno kosilo, ko se je večji del zoba odločil, da ima dovolj, in se je odlomil. V iskanju primernih klinik, kjer ne bi čakal na prvi obisk, sem našel Ustno Medicino. Prijazno me sprejela dr. Nina Bužančič, ki je najprej prisluhnila moji zgodbi.
Temu primerno sva se dogovorila za, več kot strokovno, sanacijo zoba in morebitni dolgoročni plan popravila stanja mojih zob.
In res – prvič v vseh teh letih sem se, ko je bil zob saniran, v jesenskih dneh vrnil na nadaljnje obravnave. Sprejel me je dr. Zupanc, ki je vajeti prevzel od dr. Nine. Čakal me je že pripravljen plan »popravil«, s katerimi je zagotovil, da je moje zobovje sedaj zdravo, ne luknjasto in zanesljivo. Tudi sam je prisluhnil mojih bojaznim, strahu in skupaj sva našla optimalne ure in poteke zdravljenja. Mesečni obisk zobozdravnika je tako postal le še ena izmed obveznosti, brez slabega prizvoka. Obiski so zabavni, sproščeni; marsikdaj je tekel pogovor o raznih stvareh, tako da stresa, ki je sicer vedno bil prisoten ob obisku podobnih ordinacij, nisem doživljal in ga tudi ne več.
Vsakič sem točno vedel, kateri zob bo obravnavan, zakaj in kaj bo storjenega. Vse skupaj poteka na visokem tehnološkem nivoju, v ustrezno sproščenem okolju (tudi glasba v ozadju pomaga), tako da obisk nikakor ni primerljiv tistim iz otroštva in mladosti, ki so bili polni solz, bolečin in slabe volje.
Način, na katerega se Ustna Medicina loti pristopa k novemu pacientu, je, vsaj v mojih očeh, več kot pravi: najprej poslušati človeka, kaj ga boli, kaj želi, česa se boji. Šele nato se pripravi ustrezna pot do lepšega nasmeha, saj bo ta na tak način resničen.
Posebna zahvala gre dr. Urbanu Zupancu – tako kot specialist na svojem področju kot tudi kot sogovorec je oseba na mestu, tako da tudi ura ali več na njegovem stolu ni ne tegobna ne dolgočasno ležanje in čakanje na stavek: »Pa sva končala.« Pacientu prisluhe, upošteva pripombe in želje; vsako medicinsko razlago prilagodi in razloži tako, da jo razume vsak. Tega je danes, v času stresa in neosebnosti v zdravstvu, vedno manj, tako da si gotovo zasluži omembo