Številka sedem je pravljična. Vsi poznamo pravljico o Sneguljčici in sedmih palčkih ali pa o Volku in sedmih kozličkih. In vedno imajo srečen konec. Število sedem pa se ne pojavija samo v pravljicah. Dokaz je naša številcna druzina. Sam spadam med sedme prvorojence, ki smo že vse življenje neločljivo povezani. Vsa opravila delamo hkrati. Istočasno jemo, pijemo, si ščetkamo zobe, počivamo in spimo. Za nas še kako velja pregovor »v slogi je moč«. S skupnimi močmi lažje in hitreje premagujemo ovire. Grizemo in grizemo, dokler ne pridemo zadevi do konca.
Sedaj, ko smo že praznovali »abrahama«, pa so se začele pojavijati manjše spremembe. Opazili smo sumljiva opozorila. Najprej so bila čisto nedolžna in smo jih enostavno spregledali. Potem je bilo dalj časa spet vse po starem. Ampak nenavadna znamenja so se spet začela ponavijati. Še vedno se nismo zmenili zanje, pač pa smo jih ignorirali misleč, da bodo že minila. Čez čas je eden izmed bratov ugotovil, da pa ta opozorila le niso tako blaga, vendar še nismo delali panike. Nekaj dni kasneje nas je drugi brat opozoril, da postaja situacija vedno slabša. Nismo mu preveč verjeli, dokler nismo vsi na lastni koži doživeli podoben občutek. To neprijetno stanje se je iz dneva v dan stopnjevalo in postajali smo čedalje slabše volje. Vedeli smo, da bo potrebno ukrepati. Tako se ne bo dalo več normalno živeti. Zaradi teh pojavov se nam je začela upirati celo hrana in pijača. Kmalu je postala situacija tako resna, da ponoči nismo mogli več spati. Jasno nam je bilo, da to ni nikakršno življenje. Kamor koli smo se obrnili, je bilo vse narobe. Stanje je bilo iz ure v uro slabše. Če bi se v takšni situaciji znašle ženske, bi že zdavnaj ukrepale, a mi moški smo pa večji slabiči in kar v nedogled odlašamo in odlašamo z neprijetnimi zadevami. Ko je stanje postalo zares alarmantno, smo končno sklenili, da odidemo v boj. S počasnimi koraki smo odšli in čisto prestrašeni prispeli na kraj dogajanja. Nedolgo zatem smo bili že postavljeni v prvo borbeno vrsto. Nas starejših ni tako škoda, če nas sovražnik pokonča. Mlajše je treba čuvati, kajti pred njimi je še celo življenje. Po nekaj minutnem čakanju smo hitro ocenili situacijo. Vedeli smo, da iz tega položaja ni nobenih možnosti za umik ali pobeg. Reši nas lahko le še čudez. Morali se bomo boriti. Ampak kako? Nihče nam ni povedal, kako naj ravnamo v dani situaciji. Nasi možgani enostavno niso več delovali, kajti za nami je bilo kar nekaj neprespanih noči. A že v naslednjem trenutku smo doživeli šok. S hitrostjo kakšnih pet tisoč kilometrov na uro je nad nas pridrvelo bojno letalo. Od presenečenja smo odprli usta in kar strmeli v nebo. Iz bojnega letala je bila nad nas odvržena večja količina bojnega strupa. Nešteto igel, napolnjenih s sarinom, se je zapičilo v nas. Začelo nas je skeleti. Imeli smo občutek, da nas peče po celem telesu. Bolečine so bile grozne. Strup je začel hitro delovati. Začutili smo, da imamo čedalje bolj trda usta in da jih sploh ne moremo več zapreti. Bili smo tako prestrašeni, da smo dobesedno okamneli in se nismo mogli premakniti niti za en samcat centimeter. Zdaj smo se vsi dobro zavedali, da se je pričela vojna. Napadalec je nad nas pridrvel z najmodernejšim orožjem. Vse naokrog je grozno bobnelo, posameznega streljanja sploh ni bilo slišati. Iz topov je bilo slišati oglušujoče grmenje, iz brzostrelk in mitraljezov so na vse strani švigale smrtonosne krogle. To vojno stanje je trajalo že zelo dolgo časa in imeli smo občutek, da se še zlepa ne bo končalo. Iz trenutka v trenutek smo bili bolj obupani. Le zakaj nas je moralo to doleteti? Kaj smo naredili narobe, da smo se znasli na tem bojišču? Ali je kje kakšen angel varuh, ki bi nam pomagal iz te nemogoče situacije? Po glavi so nam rojila sama takšna vprašanja, a brez enega samega pametnega odgovora. Je krivo to, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo? Morda pa nam je to usojeno in se moramo čim prej s tem sprijazniti. Ko smo bili že prepričani, da nas ne more doleteti e kaj hujSega, smo na naso grozo na nebu spet opazili bojno letalo. Tako kot pri prvem napadu, je tudi tokrat priletelo z neznansko hitrostjo, kar pa ni bila nobena ovira, da bi nas bojni strup zgrešil. Takoj nam je bilo jasno, da ima avion vgrajene najsodobnejše naprave, s katerimi do milimetra natančno izračuna, kam naj se usmeri strup. Seveda smo naravnost v usta dobili veliko količino najnovejšega bojnega strupa. Skoraj smo se zadušili, ker je tako zelo smrdelo. Nekaj časa sploh nismo mogli dihati. Po jeziku pa nas je tako strahovito peklo, da bi ga najraje kar izpulili. Če bi nas kdo v tem trenutku vprašal za našo željo, bi vsi v en glas zavpili, da želimo takoj umreti. Vemo, da je vojna grozna, vendar pa je bilo vse, kar smo do sedaj doživeli, vsaj stokrat hujše kot smo pričakovali. Ampak, ko človek misli, da je nemogoče doživeti še kaj hujšega, v vojni dočaka tudi to. Da je bila katastrofa popolna, je nasprotnik uporabil celo daljinsko vodene rakete z jedrskimi konicami. Za tem je na vrsto prislo še nikoli preizkušeno neznano orožje z neznosnim predirljivim zvokom, ki je preko ušes prišel prav v tisti del možganov, ki je zadolžen, da se človeku zmeša. Še sreča, da je bil ta napad eden izmed najkrajših in nismo znoreli.
Na koncu bojne operacije smo ugotovili, da je bilo naše upiranje popolnoma nesmiselno. Čeprav smo bili sedemkrat številčnejsi od nasprotnika, je bilo jasno, da se ne moremo bojevati proti vojaku z najmodernejšo opremo, mi pa smo prišli na bojišče le s fračami.
Po končanem posegu smo si od prestanega strahu le toliko opomogli, da smo se pogledali v ogledalo in videli, da se je zobozdravnik zelo potrudil in nam odstranil karies, zobni kamen in zbrusil naših sedem nepravilno vraščenih zob tako, da je lahko namestil prevleke iz cirkonija. Za to res kritično situacijo lahko rečemo, da se je končala kot v pravljici. Zdaj ne bomo nikoli več slišali pikre pripombe: “Poglej, kakšne zobe ima, kot bi mu jih kdo s fračo nastreljal!«