Koncesija je izraz, ki pomembno zaznamuje slovensko zobozdravstvo. Da boste lažje razumeli, zakaj je Ustna Medicina samoplačniška klinika, vam želimo najprej predstaviti zgodovino koncesijskega zdravstva.

Koncesija pomeni pravico do izvajanja storitev v javni mreži, ki jo v primeru zobozdravstva podeljuje država oz. občina, v kateri deluje zobozdravnik. V okviru koncesije so določena pravila ter zajamčena sredstva (beri denar) za izvajalca, v tem primeru zobozdravnika, in obveznosti oz. pravice zavarovancev, tj. pacientov. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je posrednik med pacientom in zobozdravnikom, kar v praksi pomeni, da zobozdravnik komunicira z ZZZS v imenu pacienta ter predvsem v primeru zobne protetike prek obrazcev z nekom, ki pacienta niti ne spozna in ne odloča o tem, ali se bo rehabilitacija krila z naslova zavarovanja ali ne. Torej Zavod za zdravstveno zavarovanje ne deluje kot zavarovalnica, kar je prepričanje mnogih, ampak kot razdeljevalec sredstev in kot organ odločanja, ali se ta sredstva lahko namenjajo za določeno zobozdravstveno potrebo. Pri koncesijah gre torej predvsem za odnos ZZZS (občine, države) in izvajalca zobozdravnika. Podoben sistem imajo tudi v Veliki Britaniji. Drugje, denimo v Nemčiji in ZDA, so v to zgodbo vključene zavarovalnice, ki so večinoma zasebne. V teh sistemih se neposredni odnos odvija med zavarovanci, tj. pacienti, in zavarovalnico. Torej so pravice pacienta in predpisan paket storitev odvisni od višine zavarovalne premije, ki jo je zavarovanec izbral zase v tekočem letu. Pogoj, da lahko zobozdravnik sodeluje z določeno zavarovalnico, ki mu na ta način priskrbi preprosto rečeno poslovno varnost in s tem primerno število ljudi, je, da se obveže, da bo storitve njihovim zavarovancem opravljal po nižji ceni oz. določeni ceni za posamezno storitev. Oba sistema skrivata tri pasti, ki jih tako podeljevalci koncesij kot tudi zavarovalnice ne omenjajo oz. jih med vrsticami ali v drobnem tisku lahko odkrijejo tako pacienti kot zobozdravniki nekje na zadnji strani pogodbe.

Prva past se skriva v dejstvu, da so zobozdravstvene potrebe ljudi izrazito edinstvene in niti dva pacienta si nista enaka. Slehernemu pripada svoja diagnoza in potek terapije. Vsak od vas ima pravico do individualne obravnave, in če ni tako, že na začetku sklepate kompromis, ki vodi v prirejene načrte in terapevtske rešitve. Davnega leta 1980 se je prvič odločalo, katere in koliko storitev bo država odobrila zavarovancem in jih zapisala v t. i. beli knjigi. Takrat še ni bilo koncesij oz. ni bilo možnosti, da bi se zobozdravniki potegovali za to obliko javno-zasebnega partnerstva. Danes se o vseh področjih zobozdravstva ve veliko več, kot se je pred 35 leti. Bela knjiga se je ukvarjala predvsem z izzivom, kako najbolj učinkovito poskrbeti za potrebe vseh prebivalcev Slovenije, ne pa posameznika. Na tej podlagi so izračunali, da državljani potrebujemo X plomb in Y prevlek ter Z koreninskih zdravljenj zob, če si lahko dovolimo malce karikiranja. V Ustni Medicini se od tega načina oddaljujemo, saj smo prepričani, da si vsak izmed vas zasluži celosten diagnostični in terapevtski pristop.

Razmišljalo se je le o končnih rešitvah, torej KAJ bomo financirali. Mnogo manj oz. nič pa se niso spraševali, ZAKAJ bi določeno rešitev določen pacient potreboval in KAKO mu to rešitev omogočiti, da bo le-ta zdravju prijazna, stabilna, udobna in estetsko sprejemljiva. Povedano drugače: pacient, ki ima spodnje sprednje zobe uničene zaradi zobne gnilobe, je popolnoma drugačen primer od pacienta, ki ima spodnje sprednje zobe uničene zaradi neusklajenega ugriza oziroma parafunkcij, kot je škripanje z zobmi. Koncesijska rešitev za oba primera je šest prevlek istega tipa, narejenih iz istega materiala. Če bi upoštevali ZAKAJ, ki zajema dejavnike tveganja za posameznega pacienta, je KAJ za prvega in drugega pacienta individualna rešitev, ki je koncesija ne pokriva. Ker je zobozdravnik prisiljen upoštevati (beri ubogati) navodila plačnika, se upogne in naredi tisto, kar mu bo plačnik poravnal – šest fasetiranih prevlek oziroma šest kovinsko-keramičnih, če je pacient pripravljen doplačati nekaj iz lastnega žepa.

Prva past se torej skriva v tem, da se država oziroma zavarovalnice ukvarjajo z oskrbo populacije, ne posameznikov. Rešitve, ki jih dovoljujejo, velikokrat ne ustrezajo individualnim potrebam pacienta.

Druga past je vsebina bele knjige oz. odločitev plačnika, kaj bo ponudil zavarovancem kot njihovo pravico. Če je imela vsebinsko ta knjiga smisel in namen leta 1980, danes tega ne moremo trditi. Tako se spregleda drugo bistveno vprašanje: KAKO bomo pacientu omogočili ustno zdravje? KAKO bomo dosegli primerno predpripravo pacienta, tkiv in predvsem pogojev, ki se v zgoraj omenjenih primerih popolnoma razlikujejo.

Za dodatno ponazoritev opišimo tri primere, ki pojasnjujejo omenjeni zaplet. Klasičen problem, o katerem tarnajo kolegi koncesionarji, je, da diagnosticirajo pri pacientu, ki je kandidat za zobno protetiko, zmerno do napredovalo parodontalno bolezen. Po pravilih ZZZS in pogosto stroke je treba takšnega pacienta napotiti k specialistu parodontologu, na uslugo katerega se čaka po več mesecev. Zobozdravnik sam tega zdravljenja ne izvede, ker ga koncesija ne pokriva. Pacient se tako bodisi znajde v vakuumu ali dobi tiste prevleke in mostičke, čeprav obzobna tkiva niso pozdravljena. Parodontalne terapije, sploh tiste, ki je izvedena po sodobnih načelih, na žalost ni v košarici storitev, ki jih ZZZS odobri (beri plača).
Drug primer je ravno tako alarmanten. Večina protetične oskrbe se ne more in ne sme izvajati brez dobre diagnostike in načrtovanja. Zato je treba poleg drugih diagnostičnih postopkov bodoče anatomske, funkcionalne in estetske značilnosti nasmeha načrtovati vnaprej. To naredimo s t. i. navoskom. Samo na ta način lahko predvidimo in pozneje v ustih ugotovimo, kako se bo končna protetika ‘obnašala’ oz. kako predvidljivo jo bo pacient sprejel. Brez navoska je sleherna protetična storitev, ki presega prevleke posameznih zob, delo na pamet. ZZZS ne pokriva navoska, torej zobozdravnike sili, da se odločajo o rešitvah na pamet, ki vsekakor niso sodobne. V najboljšem primeru lahko le približek temu, kar bi pacient lahko dobil, če bi se k ustnemu zdravju pristopilo preudarno, na podlagi dejstev, ne domnev.

Za tretji primer vzemimo endodontsko zdravljenje zoba. Dejstvo je, da zavarovalnica plača najcenejši material na tržišču. Amalgam za plombe, fasetirane (plastično-kovinske) prevleke in podobno velja tudi za endodontsko zdravljenje zoba. Poleg tega so časovni okviri za določeno rešitev skopi in določeni na osnovi predpostavke, da se od problema do rešitve pride vedno po najkrajši, linearni poti. Endodontsko zdravljenje zoba, ki velja za eno najtežjih v zobozdravstvu, skoraj nikoli ne poteka po linearni poti. Poleg tega se danes za zdravljenje zoba uporabljajo materiali, oprema in metode, za katere dvomimo, da na ZZZS sploh vedo, da obstajajo, kaj šele, da bi jih upoštevali pri določanju vrednosti zdravljenja korenin.
Terapevti in ostalo osebje klinike Ustna Medicina prisegamo na najboljšo možno oskrbo, na katero ne bodo vplivali zunanji dejavniki, in ravno zaradi tega smo samoplačniška klinika. Usmerjati nas morajo potrebe in prave pravice pacienta ter lastna vest. Sodobno zobozdravstvo se razvija s svetlobno hitrostjo, in če mu želimo slediti, se moramo nenehno izobraževati, izpopolnjevati, spreminjati in vlagati v vse omenjene ideale. To je nemogoče, če imamo nad sabo nekoga, ki nam zapoveduje, kaj lahko in česa ne. Želimo igrati nogomet, vendar ne samo z levo nogo, v megli in s prazno žogo.
Druga past se torej skriva v tem, da koncesija ne dovoli, da pot od problema do rešitve prilagodimo potrebam in značilnostim pacienta.

 

Tretja past se skriva v predvidenem proračunu, ki ga država namenja zavarovancem. Letno nameni za zobozdravstvene potrebe Slovencev in Slovenk 80 milijonov evrov. Preprosta matematika pove, da je to približno 40 evrov na zavarovanca LETNO. Za ta denar je nemogoče pacientu ponuditi kaj več od hitrega zobozdravstvenega pregleda. Koncesionarju je pravi izziv narediti letni program storitev, pokriti vse materialne in obratovalne stroške, odplačati kredit ali dva in ob tem še ponuditi pacientom kvalitetne storitve. Ob koncu dneva jih večina pogreša sredstva, ki bi jih namenili vlaganju v nove tehnologije, v podiplomsko izobraževanje in obnovo tega, kar že imajo. ZZZS namreč v izračun letnih sredstev, ki jih dobi na tekoči račun vsak koncesionar, teh potreb ni vključil. Zavedati se morate, da koncesionarje zares spoštujemo, saj so dnevno razklani med smerjo, v katero želijo iti, in smerjo, v katero morajo iti. Vedite, da veliko koncesionarjev naredi tiste storitve, ki jih zavarovanje ne pokriva, vendar zastonj. Tretja past se torej skriva v dejstvu, da ZZZS nameni borih 40 evrov letno na pacienta.

Zaradi zgoraj omenjenih dejstev smo se na kliniki Ustna Medicina odločili, da bodo naše usluge vrhunske in jutri boljše, kot so bile včeraj. Res je, da storitve niso poceni in da sodobne zobozdravstvene storitve zahtevajo določen finančni vložek, vendar smo hkrati tudi prepričani, da je cena neukrepanja veliko višja od cene pravočasnega ukrepanja. S pravilnim vodenjem predane ekipe si vsak izmed vas zagotovo lahko privošči zelo dobro zobozdravstveno oskrbo, če že ne najboljše, ker vam finančna realnost tega ne bi dopuščala.

Vedite, prava zobozdravstvena oskrba ni samo tista, ki se dobro prilega v usta, ampak tista, ki se prilega tudi v vaše življenje zunaj ust. Na tej poti vas ne bomo zapustili!