Koncept celostne zobozdravstvene obravnave, ki ga v Ustni Medicini razvijamo že deveto leto, zajema štiri področja ustnega zdravja, ki so ne eni strani vzajemno povezana in soodvisna, po drugi strani pa imajo neposreden vpliv tudi na telesno zdravje.
Biološko področje zajema vse, kar je povezano z okužbo. Okužba obzobnih tkiv (dlesen, kost), okužba zobne krone (zobna gniloba) ali napredovanje te v zobno korenino (granulom) so trije najpogostejši razlogi za biološko izgubo zoba. Logično so na prvem mestu ukrepanja zdravljenja.
Biomehanično področje se ukvarja z zobmi. Leta in leta je bilo to edino področje, s katerim so se ukvarjali zobozdravniki, od tod tudi ime »zobar«. Tu iščemo odgovor na vprašanje, kakšni sta strukturna stabilnost in integriteta posameznega zoba. Ali je zob vitalen, cel, poškodovan, zaščiten, obnovljen, občutljiv itd.
Funkcionalno področje, ki je od vseh najkompleksnejše, se ukvarja z vprašanjem, ali tkiva žvečnega aparata (zobje, žvečne mišice in čeljustni sklep) delujejo v harmoničnem odnosu. Ta odnos bomo danes razložili podrobneje.
Estetsko področje je tisto, ki se povezuje z nasmehom in samopodobo. Vsi se radi nasmejimo brez zadržkov, sproščeno in vsi si želimo nasmeha, s katerim se lahko poistovetimo.
Če se biološko področje ukvarja s preprečevanjem izgube zoba zaradi okužbe, se funkcionalno področje ukvarja s preprečevanjem izgube zoba zaradi poškodbe. Tu nimamo v mislih poškodb, ki so posledice nesreč ali pretepov, ampak poškodbe, do katerih pride zaradi neusklajenega delovanja zob, mišic in sklepa.
Biološko področje je tudi vam, pacientom, lažje razumljivo. Če pride do okužbe, se razvijejo bolečina, krvavitev ali oteklina, zob lahko postane majav, vse to se v večini primerov tudi diagnosticira in zdravi predvidljivo. Lahko bi rekli, da obstaja jasna in direktna povezava med vzrokom in posledico.
Če pa se prestavimo na področje funkcije, kaj kmalu ugotovimo, da so tako diagnostika, zdravljenje, komunikacija glede vzrokov in posledic kot tudi razumevanje delovanja žvečnega aparata na obeh straneh (pacient, terapevt) velik izziv.
Za primer vzemimo klasično stanje, ko pridete v ordinacijo zaradi občutljivega zoba. Zobozdravnik z lahkoto odkrije karies na levi sedmici zgoraj, torej imamo opravka z biološkim problemom, okužbo zoba. Zobozdravnik zato očisti zob, odstrani staro plombo, ob kateri se je razvil ponovni karies, in naredi novo. Doma ugotovite, ko mine učinek anestezije, da je plomba malce visoka, vendar se po dnevu ali dveh navadite na novo stanje in spet grizete normalno.
Čez pol leta odidete na kontrolni preventivni pregled, ki se ga v bistvu veselite, saj želite svojemu zobozdravniku zaupati eno novost, na katero ste postali pozorni pred približno štirinajstimi dnevi.
Na dan pregleda zobozdravnik ugotovi, da so dlesni zdrave, zobje prav tako, in vam čestita za visoko raven ustnega zdravja. Ko vam namerava rezervirati naslednji kontrolni termin in se od vas posloviti, se vendarle opogumite in ga vprašate: »Saj najbrž ni nič resnega, ampak zadnja dva tedna opažam, da se vsako jutro zbujam z občutkom napetosti na levi strani čeljusti. Čutim, da so mišice postale občutljive, in to čez dan izzveni. Kaj se dogaja? Ne razumem.«
Terapevt vas zopet pregleda in spomni se, da je nazadnje izdelal tisto plombo na sedmici levo zgoraj. Vpraša vas celo, ali plomba kaj moti, in vi mu odvrnete, da je motila, ampak samo dva dni, in da je sedaj vse v redu. Se torej vidimo čez pol leta.
Pa ni vse v redu. Kaj se je dejansko zgodilo?
Ko ste prišli domov, takrat pred pol leta, in ugotovili, da je leva zgornja sedmica (oziroma plomba) malce visoka, temu niste pripisovali posebnega pomena, posebej, ker ste se kmalu na to navadili. VENDAR! Če se človeško telo na nekaj navadi (in človeško telo je v tem manevru pravi mojster), to še ne pomeni, da ne obstaja problem oziroma davek, ki se bo plačal v prihodnosti. Čeprav je izzvenel občutek nelagodja ob ugrizu na visoko plombo, si je naše telo to prilagoditev zapomnilo in zapisalo. V tem primeru so največji davek plačale žvečne mišice na levi strani, ki so vzdrževale novi ugriz, ki ga je zahtevala nova plomba.
Ena sama visoka plomba lahko povzroči mnogo drugih simptomov, ki jih ‒ roko na srce ‒ tudi izkušenejši zobozdravniki ne povežejo takoj z njo:
- ta sedmica ali sosednji (nasprotni) zobje lahko postanejo majavi;
- ta sedmica ali sosednji (nasprotni) zobje lahko postanejo občutljivi na hladno ali na ugriz;
- ta sedmica ali sosednji (nasprotni) zobje se hitreje obrabijo;
- zaradi spremenjenega ugriza se lahko začnejo obrabljati sprednji zobje;
- lahko se razvijejo glavoboli ali celo migrene;
- grizne mišice postanejo občutljive;
- vse težje odpiramo čeljust;
- čeljustni sklep postane boleč;
- pri odpiranju ali zapiranju ust opažamo, da nam sklep preskakuje in tleska;
- bolečine v vratu, celo spremenjena telesna drža.
Več kot petnajst simptomov se lahko razvije zaradi ene visoke plombe, prevleke ali druge vrste »dela«. Velikokrat direktne povezave med vzrokom in posledico s hitrim pregledom zob in ugriza ne bomo odkrili.
Potrebna je natančnejša preiskava, ki se imenuje funkcionalna analiza ugriza (FAU). FAU nam omogoča pregled vašega pravega ugriza, tistega, ki bi bil ugoden tako za zobe kot za mišice in čeljustni sklep.
V ta namen vzamemo odtise ali digitalne posnetke vaših zgornjih in spodnjih zob TER registriramo ugriz v sproščenem odnosu obeh čeljusti. To je tisti odnos, ki ga ne vsiljujejo zobje (recimo visoka plomba) in v katerem so mišice sproščene, čeljustni sklep pa biva v svojem pravem ležišču.
Ko izdelamo študijske modele vaših zob, jih v laboratoriju postavimo v optimalen odnos (slika 3). Nato analiziramo vaš ugriz oziroma odkrivamo vse tiste točke na zobeh, ki preprečujejo, da bi se ob ugrizu vsi (ali vsaj večina) vaši zobje dotaknili v istem trenutku, s približno enakimi silami. Če to dosežemo, potem lahko sklep ostaja v svojem varovanem položaju, ki mu omogoča, da se ne obrablja, grizne mišice pa so ob tem sproščene.
Te točke na zobeh predstavljajo motnje in najpogosteje se s postopkom razbremenilnega brušenja oziroma prilagoditve ugriza te motnje na konzervativen način odstranijo.
Ob resnejših neskladjih pa harmoničen ugriz dosežemo na druge načine:
- zobe prestavimo v boljši odnos z ortodontskimi premiki;
- zobe preoblikujemo s protetičnimi restavracijami;
- zobe preoblikujemo konzervativno z zalivkami;
- zobe prestavimo s kirurškim posegom (najmanj zaželeno).
Zavedati se je treba naslednjih dejstev, ki so neizpodbitna:
Funkcionalno področje je tako diagnostično, terapevtsko kot tudi komunikacijsko najzahtevnejše področje ustnega dolgoročnega zdravja.
Zobozdravnikom bi bilo najbolj všeč, da sploh ne bi obstajalo, prav tako pacientom. A zanemarjanje ali podcenjevanje harmoničnosti tkiv žvečnega aparata slej ko prej privede do porušenega udobja za pacienta, skrajšane življenjske dobe VSEGA, kar naredimo dobrega v ustih, nestabilnosti ugriza, slabših in kompromisnih načrtov oskrbe, nezadovoljivih estetskih rezultatov, povečanega nezadovoljstva pacienta in okrnjenega zaupanja v zobozdravnika. Vse to samo zaradi tega, ker ne raziščemo (skupaj s pacientom), katera tveganja in izzivi obstajajo v odnosu zob, mišic in čeljustnega sklepa.
Tako kot je EKG nujen diagnostični moment pred vsako operacijo, tako imamo tudi na področju ustnega zdravja štiri svoje »EKG-je«:
- BIOLOŠKO PODROČJE: računalniška diagnostika zdravstvenega stanja dlesni in kosti s Florida Probe sondo;
- BIOMEHANIČNO PODROČJE: rentgenska diagnostika (ortopan in CBCT);
- FUNKCIONALNO PODROČJE: funkcionalna analiza ugriza;
- ESTETSKO PODROČJE: digitalna fotografija.
Motnje na funkcionalnem področju so:
- najpogostejša motnja v ustih, celo pogostejša od parodontalne bolezni;
- najpogostejši prispevajoči dejavnik pri izgubi zob;
- GLAVNI razlog za potrebno stomatološko rehabilitacijo;
- glavni dejavnik nestabilnosti po ortodontskem zdravljenju;
- glavni razlog za preobčutljvost zob na hladno/toplo;
- najpogostejša zgrešena diagnoza na področju zobozdravstva.
V Ustni Medicini smo odločni, da vi – naši cenjeni gosti ‒ ne boste del te statistike. Zato se bomo posebej posvečali preprečevanju griznih bolezni in odkrivanju neskladij žvečnega aparata.
Matej Pirtovšek, dr. dent. med.
