Vsak dan, ko prebiram časopise ali revije, mi padejo v oči slike mladenk, gospa ali možakarjev, ki so običajno na levi fotografiji debeli (luštni), na desni pa mišičasti, shujšani, prave lepotice in kerlci. Seveda zraven spada še prodajni izdelek, ki to omogoči v rekordno kratkem času in je zdravju popolnoma prijazen. Moje mnenje do teh izdelkov je odklonilno predvsem iz dveh razlogov. Kar je hitro, menim, da ni najboljše za človeško telo, in če govorimo o preparatih, mislim, da je naravna, doma skuhana hrana boljša in bolj zdrava izbira.
Ker pa sem sam prekoračil štiridesetico in so se mi ‘ljubezenski obročki’ okoli pasu prekomerno povečali, želja po izboljšanju v vertikali (športnem plezaju) je vsak dan večja, stava za pretečen maraton v odličnem času (ne-povem-ker-me-je-strah) pa velja že deset let, sem se odločil, da preizkusim način prehranjevanja brez ogljikovih hidratov (OGH). Ok, skoraj nič ogljikovih hidratov. Ta način prehranjevanja imenujemo bodisi ketogena dieta ali dieta z malo ogljikovih hidratov in veliko maščobami (LCHF). Njen namen je izključiti iz prehrane vse znane OGH, kot so kruh, krompir, testenine, riž, stročnice in večino sadja, da o sladkarijah ne govorimo. To je ultra out. Kar zaužijemo, je zelenjava (večinoma tista, ki raste nad zemljo), meso, mlečni izdelki, jajca, semena ter veliko zdravih maščob, kot so olivno in bučno olje ter maslo.
Ker že nekaj let ne uživam mesa in rib, sem se osredotočil predvsem na zelenjavo, mlečne izdelke, jajca in semena. Sprva se je slišalo zastrašujoče, po googlanju pa se je stvar vendarle zdela izvedljiva. In sem preizkušal način prehranjevana v osmih tednih. Lotil sem se ga spomladi, ko pridejo na trg vedno večje količine sveže zelenjave. Prvih 14 dni je bilo zabavnih, ker sem se tega lotil kar se da analitično – tehtal sem vsak vnos in skrbel za primerno količino kalorij. Cilj je namreč, da v čim krajšem času telo navadimo, da preklopi na kurjenje maščob iz zalog, ne iz glukoze oz. OGH iz prehrane. Pri tem jetra začnejo ustvarjati ketonska telesa, s katerimi se nato, poenostavljno, prehranjujejo možgani, mišice in preostali del telesa. Ker moramo pri tem pokuriti vse zaloge sladkorja v mišicah in jetrih (glikogen), na začetku izgubljamo veliko vode in teža v nekaj tednih res hitro pade. V mojem primeru sem v prvih štirih tednih izgubil tri kilograme, kar je bila verjetno posledica izločanja vode iz mišic. Pripravljal sem si večinoma jedi v kombinaciji s svežimi šparglji, zeleno zelenjavo (špinača, stročji fi žol, brokoli, paprika, rukola), razne sveže solate, različne omlete s svežimi dodatki ter veliko sira in kefirja. Pojedel sem, kolikor sem lahko, nikoli nisem imel občutka, da bi ostal lačen, večkrat se je zgodilo, da sem bil pošteno sit. V naslednjih štirih tednih sem izgubil še dodatne tri kilograme in moj videz je bil res neverjeten. ‘Ljubezenske ročke’ okoli pasu so se začele vidno manjšati in kazati so se začeli obrisi radiatorčkov, hlače so mi postajale pošteno ohlapne, prijatelji in znanci so me spraševali, če je z menoj kaj narobe. Najprej sem začel izgubljati podkožno maščevje na obrazu, rokah, nogah in šele nazadnje okoli pasu. Očitno je narava naredila strateški načrt preživetja. Počutje pa je bilo odlično. Imel sem veliko energije, treniral sem bistveno lažje, že po enem dnevu sem imel občutek, da lahko spet na polno obremenim svoje telo. Ker je teža padla za 6 kg (s 73 na 67), se je to močno poznalo pri plezanju. Edino tek je bil v začetni fazi naporen, a ko sem pretekel nekaj kilometrov, je postal užitek.
Ker je poleg izredno dobrega počutja treba preveriti še znanstvene in medicinske rezultate, sem opravil še analize krvi in meritve odstotka maščobe v telesu. Krvni testi žal niso bili dobri, medtem ko sem po osmih tednih pristal pri 18 odstotkih maščevja v telesu, kar ni slabo. Prišel je čas dopustov, telesni videz je bil temu primeren (‘za na Kolezijo’) in eksperiment sem zaključil. Pričakoval sem, da bo telesna teža zaradi ponovnega vnosa OGH in s tem posledično kopičenja vode v mišicah hitro narasla, vendar se je povečevala le počasi. Šele po treh mesecih sem prišel na začetnih 73 kg, medtem pa sem resnično užival veliko hrane z zdravimi in ne tako zelo zdravimi ogljikovimi hidrati. Ročke so se počasi vračale v začetno stanje, krvna slika se je izboljšala, odstotek maščob v telesu se je dvignil na 20 odstotkov.
Za zaključek moram priznati, da je bilo počutje odlično. Z lahkoto sem opravljal vsakodnevna opravila in se še intenzivneje ukvarjal s športom. Pri tem nisem občutil, da bi ostajal lačen ali prikrajšan, le po osmih tednih mi je postalo malo dolgčas pri prehranjevanju. Na začetku sem imel še voljo iskati nove in nove recepte, nato pa sem se ustalil pri tistih, ki so mi najbolj ustrezali. Izkušnja je bila zelo zanimiva, spoznal sem stvari o sebi in ugotovil, kaj rad jem in česa ne maram ter kje se moram svoji starosti primerno brzdati. Junk food is out. 🙂
