Tako parodontalna kot sladkorna bolezen sta kronični bolezni. Kljub temu, da sta si po nastanku in poteku zelo različni, pa je danes znanstveno ter klinično dokazano, da med njima velja dvosmerna povezava. Sladkorna bolezen vpliva na stanje obzobnih tkiv, prav tako pa parodontalna bolezen vpliva na klinično sliko, včasih celo na razvoj in potek sladkorne bolezni. Obe bolezni imata močno izraženo vnetno komponento.
Vse več raziskav dokazuje, da parodontalna bolezen povečuje verjetnost za razvoj sladkorne bolezni. Več kot 90 odstotkov tistih, ki imajo vneta obzobna tkiva, ima tudi povečano tveganje za razvoj diabetesa. Ne moremo z gotovostjo trditi, da parodontalna bolezen neposredno povzroča sladkorno bolezen, vsekakor pa lahko igra nezanemarljivo vlogo pri njenem pospešenem nastanku in poslabšanju. Tako je ena izmed zadnjih obširnih študij pokazala, da imajo osebe s parodontalno boleznijo do 200 odstotkov večjo verjetnost nastanka sladkorne bolezni, v primerjavi z osebami, ki imajo zdrave dlesni. Podobno kot lahko gripa sproži poslabšanje sladkorne bolezni, tako tudi bakterijska okužba – parodontalna bolezen – vpliva na povečanje odpornosti celic na inzulin in zvišanje krvnega sladkorja.
Sladkorni bolniki so izpostavljeni kar 3- do 4-krat večjemu tveganju za razvoj parodontalne bolezni in kar 15-krat večji verjetnosti, da bodo izgubili vse svoj zobe, v primerjavi s tistimi, ki imajo zdrave dlesni. Parodontalna bolezen pri sladkornih bolnikih napreduje veliko hitreje kot pri tistih, ki imajo zdravo presnovo sladkorja. Razlog lahko iščemo v tem, da so diabetiki bolj podvrženi okužbam, zaradi slabšega delovanja imunskih celic, in da imajo slabšo prekrvavljenost v dlesnih. Tako se bakterije ob in pod dlesnijo hitreje razmnožujejo in naredijo škodo, ki je največkrat nepopravljiva. Poleg tega je vnetni odziv telesa na prisotnost bakterij osnova za razvoj parodontalne bolezni in je posledično pri sladkornih bolnikih bolj dramatičen.
Zdravniki ustnega zdravja pogosto ne povezujejo s pojavnostjo in potekom sladkorne bolezni, obenem pa tudi niso seznanjeni z ustnim zdravjem svojih pacientov. Zato je zobozdravnik lahko prvi, ki pri pacientu ugotovi pojavnost ne le parodontalne temveč tudi potencialne sladkorne bolezni.
Pomembno je, da parodontalno bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, ko bolezen še ni napredovala in še nima vpliva na urejenost glikemije ter še niso prisotni zapleti sladkorne bolezni. Odkrivanje in zdravljenje sladkorne bolezni je pomembno za zmanjšanje vpliva le-te na stanje obzobnih tkiv ter na uspeh parodontalnega zdravljenja. V obratni smeri je parodontalno zdravljenje z zmanjšanjem vnetja obzobnih tkiv nujno, da se izognemo poslabšanju urejenosti glikemije.
S pravim protokolom zdravljenja ter sodelovanjem pacienta in njegovega endokrinologa lahko parodontalno bolezen močno upočasnimo. To pomeni, da prevzamemo nadzor nad okužbo v ustih. Tako zaustavljena parodontalna bolezen zniža nivo sladkorja v krvi. Iz lastnih izkušenj lahko trdimo, da so morali naši pacienti po terapiji obzobnih tkiv zmanjšati odmerek inzulina za kontrolo krvnega sladkorja. Sladkorne bolnike tipa 1 in tipa 2 z dobro urejeno glikemijo lahko obravnavamo kot bolnike, ki nimajo sladkorne bolezni. Pri sladkornih bolnikih z izrazito slabo urejeno glikemijo, ko je glukoza v krvi običajno višja od 15 mmol/l in imajo klinične simptome, pa je potrebno ustrezno zdravljenje sladkorne in parodontalne bolezni.
Blaž Tesovnik, dr. dent. med.
