Za dosego dobrega rezultata in visokega nivoja ustnega zdravja je pravilna diagnoza ključnega pomena. Še prav posebej pomembna pa je pri odkrivanju parodontalne bolezni ali krvavečih dlesni, saj se simptomi te zahrbtne bolezni pojavijo pozno v njenem poteku, ko je narejene že veliko škode in so posledice največkrat nepopravljive.
Zato moramo iskati znake bolezni, ki se razlikujejo od simptomov (krvavitev ob ščetkanju ali nitkanju, majavost zob, boleča dlesen, odmik dlesni in posledično daljši zobje, občutljivost zob, neprijeten zadah itd.), ki ne pomenijo nujno tudi odsotnosti bolezni. S sodobnim pristopom je odkrivanje parodontalne bolezni veliko lažje.
Poznamo 5 običajnih korakov diagnosticiranja:
1. Po pogovoru s pacientom vedno najprej opravimo klasičen pregled s pogledom v usta.
2. V drugem koraku opravimo digitalni rentgenski posnetek celotnih ust (ortopan). Včasih za natančnejšo, bolj področno omejeno diagnozo naredimo še manjše, lokalne posnetke. Rentgenska slika nam namreč pokaže, kar je očem skrito. Najbolj nas torej zanima, kaj se skriva pod dlesnijo, ali je prizadeta in koliko je prizadeta kost.
3. “Merjenje žepov” oz. poglobljeno zbiranje meritev nam pove, kje so obzobna tkiva prizadeta in v kakšni meri. Klasičen način meritev se opravi s posebno parodontalno sondo, najmodernejši način pa z izjemno natančno računalniško sondo.
4. Digitalni fotoaparat ter intraoralna kamera sta v današnjem času neizogibna pripomočka, ki omogočata realne posnetke stanja v ustih na dan pregleda, kot tudi med in po terapiji.
5. Laboratorijskih bakterijskih testov se poslužujemo vse pogosteje, saj nam lahko natančno povedo, katere bakterije imamo v ustih in “žepih”, koliko jih je in kako nevarne so. DNA humani test pa nam pove ali smo tudi genetsko nagnjeni k parodontalni bolezni.
