“Amalgamske zalivke – da ali ne?”, je v zobozdravstveni stroki eno najbolj perečih vprašanj. Poznavanje tematike je še vedno pomanjkljivo, zato je prav, da spoznamo nekaj resnic in zmot o amalgamu.
Amalgamske plombe držijo dlje kot bele …
“Doktor, veste, nič me ne boli, pa že 25 let jih imam,” je najpogostejši stavek, ko želi pacient pohvaliti ‘stabilno’ in ‘zdravo’ stanje svojega zobovja. Drži, da amalgamske plombe zdržijo dolgo v primerjavi s sodobnimi belimi kompozitnimi zalivkami, saj so novejši materiali izjemno občutljivi za rokovanje, tehnike izdelave pa so se v zadnjih letih zelo izpopolnile in jih zobozdravniki v preteklosti še niso obvladali. Strokovno ustrezno narejena bela plomba mora ščititi zob vsaj tako dolgo, kot je slišati med ljudmi za amalgamsko.
Amalgamske plombe so močne …
Material oz. zlitina, iz katere so narejene amalgamske plombe, je izredno močan, močnejši od strukture zoba. Zato amalgamska plomba zdrži na mestu dolgo časa po tem, ko se je pod njo že začel proces ponovnega kariesa. Celo tako močna je, da razpoči zob. Kovina se namreč med nihanjem temperature v ustih krči in razteza. Večja je plomba, večje je spreminjanje njene dimenzije. Če pa se plomba ‘premika’, je jasno, da ne tesni in zapira zoba na način, ki bi bakterijam onemogočil vdor v notranjost zoba in preprečil okužbo.
Zastrupljajo naše telo
Velik delež sestave amalgamskih plomb predstavlja živo srebro, ki se sprošča med izdelavo in strjevanjem. Merljiva koncentracija živosrebrnih hlapov se sprošča tudi med njihovim odstranjevanjem, zato je treba poskrbeti za ustrezno zaščito.
Zastrupljajo okolje in naravo
Ta trditev je zagotovo držala v preteklosti, danes pa je sanitarna regulativa takšna, da ima vsak zobozdravniški stol vgrajen amalgamski separator. To je poseben centrifugalni filter, ki preprečuje iztok živega srebra od opilkov plomb v okolje.
Zaradi njih teče električni tok v ustni votlini
Amalgam je zlitina več kovin, katerih sestava v odstotkih se razlikuje med izdelovalci, prav tako po letih izdelave. Zaradi različne sestave se v ustih ustvari potencial (napetost), slina pa je medij (elektrolit), ki omogoča prevajanje električnega toka.
Blaž Tesovnik, dr. dent. med.
