Na televiziji sem zasledil prispevek o tem, kako vse več Slovencev zahaja čez mejo in še malo dlje, da bi si uredili nasmeh oziroma prišli do cenejših “novih zob”. V prispevku so prikazali gospoda, ki je svoje nove zobe dobil po polovični ceni v Bolgariji in je ves srečen razlagal, kako je samo po treh dneh ekspidicije dobil nov nasmeh, pa implantate itd. Prikazali so tudi agencije, ki so svojo ponudbo nadgradile s tovrstnimi dentalnimi aranžmaji. Hrvaške zobozdravnike gosti iz Slovenije obiskujejo zaradi bližine, kakovosti materialov ter nižjih cen.
Besedo sta dobila tudi dva slovenska zobozdravnika. Prvi je razlagal, da so tovrstni izleti po nove zobe dvorezen meč, ker zaradi kompleksnosti oskrbe zobozdravnik in pacient izgubita kontrolo nad potekom celjenja in zapleti, medtem ko je drugi kolega razložil, da do razlike v ceni med nami in Hrvati pride zaradi razlike v kakovosti materialov, čeprav bi ti naj bili identični. Vsaj sodeč po embalaži. Všeč mi je bila njegova primerjava slovenske Milke z avstrijsko, ki sta po okusu seveda različni, po izgledu pa enaki.
Čeprav ne pričakujem, da bi ekipo na Kanalu A krasil poglobljen vpogled v sodobno zobozdravstvo in v resnične potrebe pacienta, pa je prispevek očitno odsev površnosti in želje po odmevnosti. Celoten čas se je govorilo samo o številkah ter o produktih, namesto da bi spregovorili o vrednosti in uslugi ter odnosu, ki je za sleherno uspešno oskrbo predpogoj.
Kot da je sodobna zobozdravstvena usluga samo seštevek izdelkov, ki jih lahko primerjaš na prodajni polici Merkatorja in ustno zdravje vsebina konzerve, ki pač ima neko ceno.
Na žalost smo se s tako površnostjo in povprečnostjo skupaj s pacienti okužili tudi zobozdravniki, kar se odraža v kvaliteti (vsebini) vprašanj, ki jih zobozdravniki (tisti pač, ki imamo internetno stran) dobivamo po elektronski pošti. In tudi preko telefona, seveda.
“Imela bi dve luski, ali mi lahko poveste, kakšna bi bila končna cena?”, “Rad bi si vstavil implantat. Zanima me, koliko to pri vas stane in kako dolgo traja, da dobim zob?”
Kar me v poplavi takšnih povpraševanj skrbi, so “evro” odgovori zobozdravnikov, ki brez zavor povedo ceno, ne da bi pacienta (spraševalca) sploh spoznali.
Po pravici povedano, dragi pacienti, vam ne morem ničesar očitati. Obnašate se pač tako, kot je splošnemu vzdušju in okolju primerno. Vedite, da je za kakršnokoli oceno o stroških oskrbe nujno postati najprej dobro informiran. Pacienta (gosta) moraš dobro spoznati, ugotoviti njegovo trenutno stopnjo ustnega IN telesnega zdravja, spoznati kakšna so njegova pričakovanja ter želje, izvesti celotno diagnostiko, ki je večplastna, narediti primerne rentgenske posnetke, fotografije, študijske modele etc. Samo ta proces traja toliko dolgo, kot si dental turisti vzamejo za celoten servis ust. Oziroma, kot jim ponudniki dental turističnih uslug NAMENIJO.
Nato pa sledi najbolj kritičen moment, kjer se vzpostavi pravi prepad med odgovornim, celostnim pristopom pacientu ter hitro dostavo produkta v usta lastnika, katerega ime niti ni važno. Temu momentu se reče načrtovanje. Šele, ko so zbrani vsi podatki dobi načrt svoj smisel. Ne pa takrat, ko se čekiraš v obmorskem hotelu zraven ordinacije.
Za načrtovanje ter primerno urejevanje diagnostičnih podatkov si mora zobozdravnik in njegov tim vzeti ogromno časa. Primeren načrt ni vedno samo eden in edini, lahko se pacientu ponudi dve ali tri možnosti. A vedno je sleherni načrt (no, mora biti) podrejen potrebam in željam pacienta.
Želje pacienta se ugotovijo na dokaj enostaven način. Postaviti mu moraš pravilna vprašanja in ga poslušati. Ugotoviti njegove potrebe pa je popolnoma druga zgodba, ki se ne more zgoditi ob instant pobegih čez mejo in še dlje. Povedano drugače, kljub temu, da bo v scenariju manjkalo par poglavij, se bo naročniku vseeno obljubil dober film, s happy endom.
V tem tiči glavni problem dentalnega turizma. Ni dovolj časa in stika z zobozdravnikom, da bi ta ugotovil, kaj je za pacienta res najbolje. Seveda se pri eni plombi, ki jo potrebuješ ne bo zgodila neka tragedija, če ti jo naredijo v kakšnem letovišču.
Pri vseh ostalih primerih, kjer pacient potrebuje obsežnejše zdravljenje, pa mu ne bomo mogli zagotoviti čim manjšega tveganja za zaplete na 4 področjih ustnega zdravja in udobja. Ta so; biološko (obzobna tkiva),mehansko (zobje), funkcionalno (ugriz) ter estetsko.
Tem 4 kriterijem lahko zadostiš samo in edino, če te pri načrtovanju vodi kritično razmišljanje ter intelektualna presoja, kako z zbranimi podatki pacientu omogočiti dolgoročno stabilnost ustnega zdravja. Tega procesa ne more nadomestiti nobena tehnologija in tudi ne najboljši material na svetu. Ravno zato je razglabljanje o tem kdo koristi boljše materiale, mi ali Hrvati, brezpredmetno, vsaj ko se pogovarjamo o koristih, ki bi jih pacient naj imel zaradi sodelovanja z nami (zobozdravniki).
V kratkem času je pacientu NEMOGOČE zagotoviti zdrava obzobna tkiva in nadzor nad okužbo le teh. To je proces, ki traja v povprečju 2-3 mesece in zahteva tesno sodelovanje celotnega zobozdrastvenega tima s pacientom. Mimogrede, za eno izmed oblik vnetja (okužbe z bakterijami) obzobnih tkiv trpi več kot 80 % slovenske odrasle populacije. Garantiram vam, da je torej odstotek ljudi, ki se nezavedajoč te statistike prepustijo v oskrbo čezmejnim kolegom, ISTI, če ne še večji. In tako dobijo v par dneh “nove zobe” na obolele dlesni. Ker te pač “niso pomembne”.
Verjetno si ta isti zobozdravnik ni vzel časa, da bi ob odhodu iz ordinacije pacientu pojasnil, da ima zaradi neozdravljene ter ignorirane parodontalne bolezni kar 200 % več možnosti za srčni infarkt ter možgansko kap in da bo kljub novemu nasmehu imel še vedno neprijeten ustni zadah.
Naslednji izziv načrtovanja je, kako doseči dolgoročno mehansko stabilnost obstoječih zob. Tudi tukaj je diagnoza bistvena. Velikokrat so zobje poškodovani, boleči, premaknjeni in gnili. Danes se ne smemo spraševati samo KAJ narediti, da jih “popravimo”, ampak ZAKAJ so zobje sploh takšni, kakršni so. Kateri dogodki so se v preteklosti zgodili v pacientovih ustih, da imamo danes takšno stanje zob. Šele, ko si odgovorimo na to vprašanje, se lahko zavemo dejanskih potreb pacienta in kasneje primerne rešitve zanj.
Pacienti imajo posebne potrebe tudi glede njihovega ugriza in medsebojnega odnosa zob. Ni dovolj le, da dobite nove zobe v zgornji in spodnji čeljusti. Ugriz teh zob mora biti takšen, da bodo v slehernem položaju zobje, žvečne mišice in čeljustni sklep v harmoničnem, sproščenem odnosu.
Tako lahko po vseh izzivih ter pasteh, ki jih načrtovanje vsebuje, prideš do zadnje točke miselnega procesa. Estetike. Kakšen naj bo izgled zob ter nasmeha, da se bo pacient z rešitvijo v trenutku poistovetil. Načrtovanje nasmeha je umetnost sama za sebe, ki pa nima popolnoma nobenega smisla niti opravičila, dokler nismo poskrbeli za zdrave dlesni, močne zobe ter stabilen ugriz.
Ne oporekam znanju zobozdravnikov, ki dostavljajo nove zobe po modelu dentalnega turizma. Prav tako se mi zdi razpravljanje o materialih nepotrebno. Čeprav še vedno velja, da za malo denarja veliko muzike ne boš slišal.
Glavni problem je, da četudi imajo znanje in primerne materiale, pa vsega tega ne bodo dostavili na pravilen način. V kratkem času lahko pacientu dostaviš nasmeh samo, če si zavestno sprejel odločitev, da boš preskočil nujne točke obravnave ustnega zdravja. Tega si pacienti ne zaslužijo, da o etiki ter našem poslanstvu sploh ne govorim.
Vedite, da sladek okus hitrosti ter nižje cene kmalu nadomesti grenkoba, ki jo s sabo nosijo napačne odločitve ter površen pristop sočloveku.
Vse prevečkrat to grenkobo delim s pacienti, ki na koncu pridejo v mojo ordinacijo in me prosijo, da popravim škodo, ki je obstajala v njihovih ustih že pred odločitvijo, da bodo za zobe potrebovali manj denarja in potni list. Takrat se zavem, da mi je vseeno, če jem slovensko ali pa avstrijsko Milko, ko pa sem bolan, razočaran in zaradi neobveščenosti tudi prevaran.
