Katere tehnike rentgenskega slikanja zob poznamo

Pri dentalni radiologiji poznamo intraoralne in ekstraoralne metode slikanja zob; v prvo spadata peripikalna in bitewing tehnika, kjer se slikovni detektor vstavi v pacientovo ustno votlino. Med ekstaoralne metode slikanja, pri katerih se slikovni detektor nahaja izven pacientovih ust, pa uvrščamo ortopan, telefentgen in CBCT.

Pri pregledu ustne votline zobozdravnik s prostim očesom preveri stanje zob in ustne votline, ne vidi pa dogajanja pod zobno sklenino, sprememb v kosti, zobni korenini in okoli nje. Za dodatne informacije o stanju tkiv lahko uporabimo eno izmed naslednjih metod slikanja zob.

Lokalni rentgenski posnetek – peripikalna tehnika

Lokalni posnetek pokaže, kaj se dogaja z zobom in obzobnim tkivom. Za slikanje se uporablja digitalni detektor, ki se vstavi v ustno votlino. Slikajo se posamezni zobje od zobne krone do korenine. Na enem posnetku lahko prikažemo največ tri zobe, kar je tudi odvisno od njihovega položaja in velikosti.

Zobozdravniki se za to vrsto slikanja odločijo, da ugotovijo, ali je treba zdraviti zobne korenine, pri endodontskem zdravljenju, odkrivanju kariesa ter ob bolečinah v predelu zoba; tehnika omogoča tudi hitro diagnozo granuloma ter izredno dobro kontrolo dela predvsem takrat, ko vam zdravijo zob. Hkrati se s tovrstnimi kontrolnimi posnetki spremlja uspešnost zdravljenja.

Slika 1: Peripikalni posnetki

Lokalni rentgenski posnetek – bitewing

Posebna tehnika lokalnega slikanja je bitewing, ki se uporablja za prikaz zobnih kron zgornjih in spodnjih zob. Je tehnika, s katero analiziramo več zobnih kron sosednjih zob in zob v nasprotni čeljusti. Ker je vpadni kot rentgenskih žarkov pravokoten na zobne krone, zelo natančno pokaže, ali imamo karies v medzobnih ploskvah ali ne.

Zobozdravniki se za to vrsto slikanja odločijo pri iskanju začetnega kariesa, ki nastaja med zobmi.

Slika 2: Bitewing posnetek

Panoramski posnetek – ortopantomogram

Ortopantomogram oz. panoramski posnetek je najpogostejše ekstraoralno slikanje zob in kosti spodnjega  dela  obraza  v  dentalni  medicini  in  predstavlja,  poleg  pregleda  ust, osnovni diagnostični  pripomoček.

Na  posnetku  najprej  opazujemo zgornjo in spodnjo čeljust oziroma celotno zobovje, oba  čeljustna  sklepa, morebitne  spremembe  v  sinusnih votlinah in nosno votlino. Nato preverimo, kako dobro so zobje s svojimi koreninami vsajeni v kost,  ter  opazujemo stanje  posameznega  zoba, tj.  zobne  krone  in  zobne  korenine.  Ortopan takoj pokaže, v kakšni situaciji so vaši modrostniki, koliko »mrtvih« zob imate ter kako so zobje oskrbljeni. Takoj ugotovimo število manjkajočih zob ter morebitne dele zob, ki so ostali skriti nekje v kosti po slabo opravljenem puljenju. Ker je ta metoda 2D, ji pogosto sledi 3D računalniška tomografija CBCT, ki podkrepi osnovno informacijo ortopana  z bistveno boljšo natančnostjo.

Zobozdravniki se za to vrsto slikanja odločijo ob vsakem prvem pregledu, za odkrivanje kariesa, parodontalne bolezni, granulomov, cist, tumorjev in morebitnih razvojnih anomalij, pred načrtovanjem obsežnejše protetične rehabilitacije, za prikaz implantiranih vsadkov, spremljanje izraščanja zob, kadar pacient ne more odpreti ust, za oceno lezije  ali  neizrastlega  zoba,  če  ne  moremo  popolnoma  prikazati  z intraoralnimi tehnikami, ter za oceno postavitve modrostnih zob pred odstranitvijo.

Metodo slikanja uporabljamo tudi v ortodontiji, in sicer pred samim začetkom ortodontskega zdravljenja, med zdravljenjem za spremljanje napredka ter po končanem zdravljenju in obdobju retencije po končani terapiji.

Telerentgen – cepfalostat

Stranski telerentgenogram glave je del morfološke diagnostike v čeljustni in zobni ortopediji. Telerentgenska analiza temelji na stranski sliki glave, na katero se določi mednarodno dogovorjene, dobro ponovljive referenčne točke, ki so na kostnih strukturah, zobeh, mehkih delih glave in obraza. Med točkami se meri razdalje in kote, ki jih označujejo črte. Telerentgen se uporablja v ortodontiji, saj omogoča ortodontu, da oceni razmerja med čeljustmi, in mu pomaga odkriti vzroke za nepravilno postavitev zob.

Slika 3: Panoramski posnetek

 

 

CBCT (3D-slikanje zob) – računalniška tomografija

CBCT (Cone Beam Computed Tomography) je novejša metoda slikanja, posebej primerna za slikanje kostnih struktur. Ta tehnika je prinesla izreden napredek v sodobni diagnostiki. Sedaj lahko vidimo tudi tisto, kar vas boli ali pa čutite, da nekaj le ni v redu, in vendar niti zobozdravnik niti radiološki inženir na podlagi dvodimenzionalnih posnetkov ne ugotovita ničesar. Metoda je namenjena natančnemu pregledu sinusnih votlin, kosti obraza, predvsem zobnih korenin in dogajanja ob njihovih koncih, kjer pogosto odkrijemo granulome, ki jih 2D-posnetek še ne pokaže.

Slika 4: Telerentgenski posnetek

 

Najpogosteje se ta postopek uporablja za načrtovanje vstavitve implantata, saj prikaže stanje kostnine izredno natančno. Odmerek sevanja je nekoliko večji kot pri ortopanu, vendar bistveno manjši kot pri običajnem CT-slikanju. Slikanje se uporablja tudi za drugo dentalno in maksilofacialno diagnostiko.

Bojan Tepić, dipl. inž. rad. tehnol.

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor