Pred kratkim sem naletel na članek, v katerem opisujejo zdravju najbolj nevarne poklice. Nič kaj presenečen sem spoznal, da so na prvem in drugem mestu (od 37 najbolj zdravju škodljivih) zobozdravniki in ustni higieniki. Za nami so se na lestvico uvrstili denimo piloti, smetarji, rudarji, kirurgi, anesteziologi, tehniki v nuklearki in stevardese.
Nič kaj zavidanja vreden podatek. Delo v ustni votlini je tako nevarno, da se kar čudim samemu sebi in kolegom, da smo še živi. Ko pogledamo kriterije, po katerih so ocenjevali poklice, opazimo, da so upoštevali presedene ure ter izpostavljenost okužbam, onesnaževalcem, visoki temperaturi, poško dbam, nevarni okolici in žarčenju.
Zgodba pa ima še drugo pomembno plat. Prav tako ste namreč okužbam in žarčenju lahko izpostavljeni tudi pacienti. Zato moramo vsak poseg izvajati v strogih higienskih pogojih, skrbeti za sterilizacijo aparatov ter poskrbeti, da ste čim manj izpostavljeni rentgenskim žarkom. Le tako boste ostali varni in še bolj zdravi.
Zobozdravniki in ustni higieniki smo dosegli t. i. ‘overall unhealthiness score’ skoraj 70 (od 100). Bolj se približuješ celostni obravnavi, bolj si izpostavljen še ostalim zdravstvenim izzivom. Prisilna drža, ukrivljena hrbtenica in vrat, obrabljeni kolki, (pre)pogosta izpostavljenost stresnim okoliščinam, zanemariti pa ne gre tudi nenehnega časovnega pritiska.
Zobozdravniki smo po naravi bolj introverti rani ljudje, kar pomeni, da neradi govorimo. Svoje stiske in težave zadržimo zase, nismo najbolj družabna bitja, osredotočeni smo na cilj/rezultat dela, čas pa raje kot za medsebojne odnose porabimo za delo in optimizacijo postopkov. Tudi med sabo ne sodelujemo/ komuniciramo kaj dosti. Vidimo se enkrat ali dvakrat letno na seminarjih, kjer večino časa poslušam tarnanje v vseh slovenskih narečjih, zvečer pa se poskuša vse skupaj pozabiti ob kapljici rujnega. Hm, nič kaj obetavno.
A zgodba se tukaj sploh ne konča. Bi radi vedeli, kateri poklic se ponaša z največjo stopnjo samomorilnosti in alkoholizma? Spet smo na vrhu zobozdravniki, skupaj s kirurgi.
Od kod takšna porazna realnost? Če pogledamo splošno sliko, hitro ugotovimo, da je zobozdravstvo poklic volkov samotarjev. Večina zobozdravnikov opravlja delo samostojno, kot nekakšen ‘one-man band’. Zaradi pomanjkanja dnevne komunikacije s kolegi in izvajalci drugih panog ter socialne nepovezanosti se hitro zgodi, da delo postane rutinsko, monotono in vsak dan manj navdušujoče. Nejevoljnost in apatičnost hitro zlezeta pod kožo. Poleg tega smo bili na fakulteti indoktrinirani, da mora biti naše delo vedno stoodstotno. Spopadamo se z mikrometri. Natančno delo je prednost. Potem pa ugotovimo, da so idealni rezultati cilj, ki ga zelo težko dosežemo, in da obstaja razlika med idealnim ter optimalnim. A s kom delimo svoj obup in razočaranja? Komu povemo, da je bilo nemogoče narediti idealno plombo spodaj desno na sedmici, ker so nam to dve uri preprečevali jezik, slina in kri? Komu zaupamo, da je pacient kljub klinično popolni izvedbi nezadovoljen, ker po posegu čuti bolečine in želi oditi drugam? Komu se pohvalimo, ko je končni rezultat takšen, kot piše v knjigah najboljših mentorjev in je pacient navdušen nad oskrbo?
Ne poveš asistentki ali ostalemu osebju, saj vendar vedo, kaj in kako delaš. Ne pokličeš niti kolega, saj je prezaposlen, medsebojna komunikacija pa je že tako ali tako slaba. Ne pohvališ se niti doma partnerju, saj so ostale teme bolj razumljive in pomembne. Vse našteto poveš največkrat sebi. Osnovna človeška potreba in izvor sreče pa je vseeno pristna povezanost in sposobnost deljenja dobrega in slabega z drugimi. In tega nam v zobozdravstvu manjka.
Z veseljem opažam, da smo na kliniki Ustna Medicina ubežali vsem omenjenim pastem, ki prežijo na nas. Nevarnost okužbe, izpostavljenost žarčenju in sedeče delo so še vedno tu. Vendar imamo vsak dan možnost strokovne razprave, med sabo si izmenjujemo dvome ter izzive in smo zaradi tega vedno sveži. In verjemite, dragi gosti Ustne Medicine, to je velika prednost tudi za vas.
Pa na zdravje!
