Vsako leto ista zgodba. Mesec januar, ki poleg pustnih mask in velikonočnih okraskov ne prinese samo novega leta, ampak z njim prihaja tudi čas neskončnih zaobljub, ki spet ne bodo realizirane. Novoletne zaobljube so nekaj, česar sama nisem nikoli razumela, vendar mi je bilo vedno všeč poslušati novonastale »strokovnjake« na področju zdravega načina življenja, ki to postanejo v trenutku, ko Alfi Nipič odpoje Silvestrski poljub. Fitnesi kar naenkrat postanejo nabito polni, ljudje so na dveh dietah hkrati, in če se slučajno kdo ne odpravi na Šmarno goro, je to verjetno zato, ker je prvo prosto parkirno mesto nekje v Črnučah. Ker tokrat bo pa z novim letom res vse drugače. Jok brate pa z novim letom. Moja edina zaobljuba letos je bila, da mi službena uniforma ne poči, ko se usedem na stol. Moram reči, da je šlo malo na tesno, vendar sem jo vseeno opravila. Zakaj bi znova in znova čakali novo leto, če pa lahko vsak dan začnemo spreminjati sebe in svet okoli nas. Sama verjamem v spontano spreminjanje človeka. Oziroma kot je nekoč rekel John Lennon: »Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte.« Življenje nam prinaša nove priložnosti v vsakem trenutku, in če ne bomo pozorni, jih bomo morda zgrešili. Zato v prihajajočem letu namesto zaobljub izberimo srečo, bodimo hvaležni za to, kar imamo, bodimo to, kar smo, in najpomembneje: sprejmimo se in verjemimo vase. Pa tudi, če je to s kakšnim kilogramom ali dvema več. Pomembno je, da je iskreno.
Urša Ribič, asistentka
