Vam imena Julia, Bea, Desi, Javi, Pancho, QuiQue, Pirana in Tito kaj povedo? Vas na kaj spomnijo? Ne? Kaj pa, če dodam še zadnje ime Chanquete? Tistim, ki ste milenijci ali pa vsaj stari manj kot 40 let, verjetno tudi to ne pomaga, drugi pa ste se verjetno spomnili komične španske serije Modro poletje, ki se je vrtela tudi na naših zaslonih, na žalost samo eno leto, nekje v začetku osemdesetih let. Enkrat, pred leti, sem tole druščino že omenil.
Vsako poletje se spomnim na ekipo, ki je reševala zaplete in uganke življenja nekje na južni obali Španije. 19 epizod, vsi smo gledali junake, s katerimi smo se tudi poistovetili, saj so bili podobnih let. Vsekakor svetujem ogled, če kje najdete posnetke.
Tudi letošnje poletje je bilo modro, čeprav so nam cel čas vsiljevali barve, kot so zelena, rumena in rdeča. Tako so številni celo spremenili načrte za dopustovanje, nekateri so ga morali tudi skrajšati. Vesel sem, ker sem letošnji dopust lahko preživel tam, kjer sem si želel, in celo z ljudmi, ki jih imam rad. Nekako se je na koncu vse izteklo o. k. Predvsem sem potreboval počitek od vsega, kar nam je tale virus prinesel nenadejano. Tiskovne konference, najave novih ukrepov, spremljanje številk, polemike o smiselnosti nošenja mask, teorije zarote, vse to nas določa veliko bolj, kot smo to pripravljeni priznati in zaznati. Od tega sem se najbolj odpočil.
Ne glede na poplavo nasprotujočih informacij moramo ohraniti objektivno, predvsem pa z znanostjo podprto držo. Čeprav tudi strokovnjaki priznavajo, da se še veliko ne ve o koronavirusu, pa to ne sme biti vabilo v nihilizem ter a priori zanikanje dejstev, ki pa jih je znanost že dokazala.
Ne smemo se predati paniki, pesimizmu, tudi ne pretiranemu optimizmu. Bi pa izrabil tale uvodnik za izpostavitev ene same stvari, to je pomembnosti preprečevanja širjenja okužbe. Umivanje rok, razkuževanje in higiena kašlja/kihanja so na mestu in to razumemo že skorajda vsi. Glede nošenja mask si pa javnost še vedno ni enotna. Sploh, ker vsak dan zraste na medmrežju nova zvezda programa Jaz vem, kaj je prav in s tem vpliva na svoje sledilce, če na nič kaj drugega. Z masko najbolj varujemo druge, če je v naši slini ali nosni sluzi virus. Če masko nosi še tisti drugi, ki ga ogrožamo, potem je verjetnost za okužbo zares minimalna. Prav jezi me sebičnost tistih, ki na široko razlagajo, da nošenje maske predstavlja poseg v njihovo svobodo in vsiljevanje nedokazanega smisla.
Maske niso nagobčniki in kot tudi prof. dr. Alojz Ihan lepo svetuje, »da se namesto o nagobčnikih raje pogovarjajmo o človeški verigi solidarnosti. Edina solidarnost, ki se v času povečane nevarnosti širjenja epidemije pričakuje od vsakega posameznika, je zgolj to, da v druge ljudi ne pljuva kapljic svoje sline in ne prši svoje nosne sluzi. Če kdo enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja izločkov v druge, bi se moral zamisliti nad sabo …«
Popolnoma se strinjam z njim in apeliram na vse, ki tole berete, da ščitite druge in sebe, z masko čez usta IN nos, ne pod brado.
Zrem skozi okno in poslušam ulični vrvež. Spominjam se letošnjega poletja in dopusta v njem – z veliko radostjo. Radost je še toliko večja, ker me glasovi najstnikov spomnijo na dejstvo, da se je mladež zopet vrnila v šole. Kako zelo je to pomembno. Ne samo zaradi učnega momenta, temveč predvsem zaradi sociološkega. Obenem me obrisi figur sodelavcev, tam prek pisarniških vrat, spominjajo na srečo, ker lahko delamo in izvajamo to, kar najbolje znamo. Tudi to je zelo pomembno. Ne samo zaradi zdravja in ustnega miru, temveč zaradi povezav, ki jih potrebujemo. Z vami, cenjeni gosti, in med seboj, cenjeni sodelavci. Iskreno upam, v bistvu je poleg zdravja moje družine to moja največja želja, da bo življenje ob epidemiološki situaciji omogočeno do te mere, da bo teklo naprej. Ne sme se ustaviti, tako kot se je spomladi. Zato bom nosil masko. Dajte jo tudi vi, prosim vas.
Obljubimo si, da se bomo varovali in na primeren način skrbeli drug za drugega. Tako kot sta si pred nekaj dnevi poročno obljubila moja prijatelja, na katerih poroki sem slišal pesem, ki jo moram deliti z vami.
Dragi in cenjeni gosti, zgradimo skupaj stabilno hišo, ki bo premagala tisto covid-19 nezaželeno. Poskrbimo za modro leto, ne samo poletje.
Matej Pirtovšek, dr. dent. med.
Zgradila bom hišo
in hiša bo življenje.
Z okni za dušo
in dimnikom za trpljenje.
Kot temeljni kamen
bodo človeške globine;
kot streha bo cilj
in vmes bodo širine
neizmerjenih milj.
S šestilom bom zarisala lok,
da bo šel večen obok
od neba do mene,
in oplela poti do ljudi,
da bodo vedno poštene.
Kotnik bo pod prave kote
dal vse dneve in vse zmote;
da ko čas nekoč bo vse zravnal,
mi ne bo za enim dnevom žal.
Jutranje sonce bo sijalo
ob polnoči na prednje duri
in nad vrati bo pisalo:
»Smrt vstopa ob vsaki uri.«
Zato bom imela
na pragu predpražnik,
da smrt ne bo vstopala
kakor sovražnik.
In da namesto
strahu, ki pokriva
zemeljsko cesto,
zanesla v moj dom
bo z umetniško gesto
le mir in življenje
in … hrepenenje.
(G. K.)
