Ko se mi je »ustavil svet« zaradi nepričakovane karantene …
Kar naenkrat je iz pomanjkanja časa prišlo do časa na pretek … Hm … Mogoče pa je to pravi čas, da se poglobimo v stvari, za katere smo vedno našli izgovor: »Joj, nimam časa.« Jaz sem ta čas aktivno posvetila zdravi prehrani in vsemu, kar sodi k dobremu počutju. Precej časa pa sva s šestletnikom posvetila šolskim nalogam in izdelovanju igrač pod imenom »igrače, iz česar najdeš doma«.
Anja Baltić, organizatorka
Korona, karantena, izolacija, covid-19, največkrat slišane in izrečene besede v zadnjem mesecu in pol, glavna tema v vseh pogovorov, ki meni in verjetno večini že rahlo preseda.
Tako kot vsak negativen dogodek, situacija, doživetje pa ima tudi koronavirus pozitivne lastnosti. Tukaj se bolj nanašam na doživljanje človeka kot takega.
Zase lahko rečem, da čas v karanteni pozitivno vpliva name. Odpočila sem si, prebrala knjige, ki so me čakale na polici že eno leto, prvič sem se sama 
odpravila v hribe, precej časa preživim z družino in ne nazadnje zelo važna stvar, dobila sem še eno potrditev, da nisem človek, ki sovraži ponedeljke; namreč pogrešam delo v Ustni Medicini. Občutek, da hodiš na delo zaradi pacientov, sodelavcev, druženja in vsak dan novo pridobljenega znanja, je fenomenalen.
Glede na to, da delamo v zobozdravstveni dejavnosti, se pravi v neposrednem stiku s pacientom v ordinaciji, delo v Ustni Medicini in delo od doma za nas nista mogoča, je pa možno, da v času, ko smo na čakanju, načrtujemo in razmišljamo o novih idejah, novih začetkih, možnostih izboljšav za celotno ekipo, saj verjamem, da se pri vsakomur najde prostor za izboljšave na osebnem in poslovnem področju.
Tako da … veselo na delo.
Čuvajte svoje zdravje in upam, da se kmalu vidimo.
Bernarda Novak, asistentka
Na trenutno situacijo, v kateri smo se znašli vsi, gledam kot na priložnost. Vsaka kriza odpira nova vrata, tako nam tudi ta izolacija služi kot priložnost za napredek na zapostavljenih področjih, za globok premislek o stvareh in za delo na sebi. V zadnjih tednih je bilo tako veliko več druženja z družinskimi člani, s katerimi smo poskušali nekoliko nadoknaditi zamujeno, kot velika večina sem prebral vse tiste knjige in študijsko literaturo, ki me že nekaj časa čakajo na policah, obrisal zaprašeno specialko in poskušal prekolesariti meje mestne občine ter se čisto po trendovsko po dolgem času ponovno lotil peke kruha z drožmi.
Bojan Vindiš, dr. dent. med.
V tem koronačasu je idealen čas za pospravljanje. Tako fizičnih stvari v stanovanju kot možganskih stvari v glavi. V slednje predvsem štejem delovne obveznosti, ki so ostajale nedokončane ob vsakdanjih nujnih opravilih. 
Tokrat je prišel čas zanje. In prvi teden je bil kot nalašč. In ker kdor dela, naj še je, so prišli na vrsto tudi kuharski užitki. Priprava na pomlad in poletje. Glavna skrb pa so vedno naši dragi gostje. V tem času vsak potrebuje toplo in prijazno besedo in skušali smo ostati v stiku z vami. Sodobni komunikacijski pripomočki so sedaj pokazali svoje prednosti in slabosti. Ljudje smo hkrati zelo prilagodljivi in po nekaj dneh smo se navadili na samoizolacijo. In tako čas teče dalje. #kmalubomodelali.
Dejan Pirtovšek, dr. dent. med., spec.
V času karantene sem se iz organizatorke prelevila v »gospodinjo«. S prijateljicami si vsak dan izmenjujemo ideje za zajtrke in kosila. Tako si tudi popestrimo dneve in pojemo kakšno kosilo skupaj prek videoklica. Sončne dneve izkoristim za pobeg v naravo, odhod na bližnji hrib ter nabiranje regrata in čemaža, ki ju potem uporabim v kuhinji.
Kljub vsemu si želim, da se življenje čim prej vrne v normalen ritem in gremo lahko skupaj na izlet in kosilo v živo.
Marija Ivanek, organizatorka
Kako že gre tisti komad …? Primem kitaro in zaigram prvi akord, pa drugega … Ugotovim, da kitare že dolgo nisem uglasil. Sedaj je čas, da se stvari lotim, kot je treba. Čez nekaj trenutkov je zvok, kot se šika. Le zakaj tega nisem naredil že prej, se sprašujem. Akordi si sledijo, kot je treba, in čudoviti zvoki strun napolnijo cel prostor. Srce se spomni na dni, ko sem igral vsak dan …
Sedaj imam čas, da v knjigi preberem tudi drobni tisk in da se prav počasi prebijam skozi strani. Nepričakovano najdem rešitev za situacijo, ki se mi je pred nekaj meseci zdela nerešljiva. Komaj čakam, da bo gospa prišla na kontrolni pregled.
Zadiši mi tista kava iz kavomata v dnevnem prostoru Ustne Medicine. Pomislim: »Saj bo kmalu spet, kot je bilo, in prah se bo spet nabiral na moji kitari …« Nasmejim se po svoje.
Marko Berkopec, dr. dent. med.
Čas karantene sem namenila pospravljanju doma in branju vseh vrst knjig zunaj na soncu. Zelo pogrešam naš oseben stik s pacienti, pogovore in zanimive zgodbe naših gostov. Upam, da se kmalu vrnem v razgibano delovno okolje, ki mi ga nudi Ustna Medicina.
Maša Rogelj, organizatorka
Začetek karantene je bil za mene, ki sem rada obkrožena z ljudmi, z gosti Ustne Medicine, kar težak. Po nekaj dnevih pa sem ugotovila, da je treba situacijo vzeti takšno, kakršna pač je, da je zdravje na prvem mestu in da nam je bil dan čas, ko se lahko umirimo, preživimo kvaliteten čas z bližnjimi in naredimo tisto, kar nas je že nekaj časa čakalo. Za mene je bil ta mesec predvsem čas, ki sem ga preživela s svojima hčerkama, saj mož lahko svoje delo neovirano opravlja naprej, me pa smo ustvarjale, se igrale, kuhale in raziskovale naravo. Mlajša hči je prvič zakorakala v svet, starejša pa je dobila svojo gugalnico, ki jo je naredil ati čisto sam. Hvaležna sem, ker so vsi bližnji ostali zdravi. Super pa bo, ko se bomo lahko vrnili nazaj na delo.
Mateja Galjot, ustna higieničarka
Dragi bralci novičk Ustne Medicine,
čisto nepričakovano se nam je ritem življenja obrnil na glavo. Na žalost je izbruh virusa začasno ustavil tudi delovanje naše klinike.
Zdi se mi, da čas v karanteni teče nenormalno hitro. Verjetno zato, ker uživam v tem, da se mi nikamor ne mudi, in si za vsako stvar vzamem čas. Ne priganjam se iz postelje, sredi urbanega okolja me zbujajo ptiči in ne hrup avtobusov z Dunajske, priprava obrokov je dobila drugačno časovno dimenzijo in nihče me ne podi iz viseče mreže.
Karanteno si delim s svojimi tremi najstniki. Del dneva sem v vlogi mirovnega posrednika med njimi, iščem načine, kako motivirati že tako ne preveč motiviran podmladek za delo za šolo, in poskušam zamižati ob tem, ko pregorevajo telefoni in računalniki od vseh »vajbrov«, »fortnajtov«, »instagram mesidžev« in »netflixa«. Na srečo nas lepo vreme vsak dan zvabi tudi ven, ponavadi vzamemo s seboj viseče mreže, »dekco«, včasih knjigo, včasih učbenik nemščine in zgodovine, jabolčno pito …
Čutim pa tudi vznemirjenje, ko obveznosti od mene zahtevajo akcijo in strukturo, srbijo me že prsti po konkretnem delu. Pogrešam tisti čas, ko se v zgodnjem jutru s kolesom odpravim na našo kliniko, prižgem luči in računalnike in pripravljena pričakam prve goste Ustne Medicine.
Srčno upam, da ste dobro, da vam zobje dajo mir in da se svet kmalu vrne v normalo.
Nina Brinovec, organizatorka
V trenutni situaciji, ko smo seveda doma, čas izkoristimo za stvari, ki nam prej niso uspele. Vsaj jaz. Rada pospravljam, hodim na sprehode, berem knjige, naredim trening in seveda veliko jem, ker tudi veliko kuham.
Zagotovo pa pogrešam vsakdanjik in delo, naše goste in njihovo prijaznost, pozitivnost in zahvale. Ter seveda naš velik tim, vsakega posebej!
Rebeka Kunšek, asistentka
Karantena me je doletela, tako kot vse, popolnoma nepripravljeno. V teh štirih tednih sem šla kar čez nekaj faz. Od začetnega šoka, branja vseh novic, negotovosti s primesmi strahu, do čiste radosti, veselja in hvaležnosti nad malenkostmi, ki so v mojem življenju.
Doma smo se spravili v nek nov ritem in sistem in ju dodobra osvojili. Z možem sva po desetih dneh prišla do iste ugotovitve – preveč novic škodi, tako da zdaj razen 15 minut na dan novic več ne bereva. Za moža ni karantene in redno hodi v službo, otroci in jaz pa smo našli nek nov način funkcioniranja.
Starejša dva otroka + ena spremljevalka so se že ob samem začetku karantene preselili na vikend, kjer študirajo na daljavo, ustvarjajo, čistijo in prenavljajo hišo in okolico in so predvsem v naravi. Baje so si naredili tudi nek vrtiček, na pridelke še čakamo. Prejela sem tudi video, kako spremljevalka enega mojih sinov striže na balin. Brez komentarja. 🙂 Najmlajši se vsak dan ob devetih vestno usede za zvezke in dela za šolo. Ker je star dvanajst let, je že precej samostojen, še vedno pa vsake toliko vpraša za pomoč, jaz pa se po najboljših močeh poskušam spomniti, kaj so to glagolski načini, ponavljam prevozna sredstva v španskem jeziku in na novo ugotavljam, kako se merijo razdalje med točko in premico. Vesela sem, da imajo kljub trenutni situaciji učenci prek on line učnih ur in individualnih pogovorov veliko stika z učitelji. Podpora s strani šole je v našem primeru odlična.
Sama sem se tako kot mnogi (končno) lotila temeljitega pospravljanja naše hiše, urejanja papirjev in slik. Večkrat je na sporedu filmski večer, na vrsti so kakšna predavanja, za katere drugače ni časa, seveda novi recepti (lečine palačinke!), čas za branje knjig (Umetnost preprostosti – Dominique Loreau; Žensko telo, ženska modrost – dr. Christiane Northrup), domača savna vsaj štirikrat na teden in še mnogo drugega. Če pa bi mogla izpostaviti eno zadevo, ki mi v tem nenavadnem obdobju odzvanja, pa je to predvsem hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar imam, hvaležnost za družino, otroke, za moža, s katerim se dobro razumeva, in tako za osnovne stvari kot tiste ne tako osnovne. Vsak dan na novo hvaležna. Čeprav pridejo tudi težki trenutki. Ko recimo oče praznuje 82 let, pa se lahko na primerni razdalji z njim pogovarjaš samo skozi okno in ga ne moreš niti objeti.
Ker vem, da karantena ne bo trajala večno, se trenutno ukvarjam predvsem z mislijo, kaj bi želela iz »karantenskega časa« prenesti v »normalen čas« in kako to doseči.
Vsekakor bolj umirjen tempo življenja, zavedanje, da stvari niso samoumevne, radost, veselje in hvaležnost za majhne stvari. Saj kot pravijo: »It’s the little things that make life big.«
Staša Verbič, organizatorka
Vedno smo hiteli … Vedno nam je zmanjkovalo časa … Kaj pa zdaj? Nismo vedeli, da je to eden od največjih izzivov, ko ga imamo preveč. Zdaj je pravi čas, ko se lahko ustavimo in pogledamo okrog, kdo je zraven, zakaj smo tukaj in kaj je res pomembno.
Ko bo to za nami, ne smemo pozabiti vsega, kar smo v tej situaciji spoznali, ker je bilo z namenom. In res moramo biti hvaležni, da nas je ta korona ujela v takšnem lepem vremenu.
Bodite zdravi!
Tanja Krugman, asistentka
Mesec dni karantene je že za nami, kar je dovolj dolgo obdobje, da lahko veliko naredimo za sebe v razmišljanju, kje bi se lahko še izboljšali. Dolgi sprehodi s kužkoma v naravi in virtualno življenje me spremljajo v teh dneh. Novice v medijih pa dajejo upanje, da smo na pravi poti in da se bodo naša vrata Ustne Medicine lahko zelo kmalu odprla. Veselim se osebnega srečanja z vami, da naš laboratorij zopet zaživi in vam ustvarimo lep nasmeh.
Tjaša Žnidaršič, laboratorijska zobna protetičarka
Med karanteno predvsem pogrešam delo in druženje z našimi gosti. Sem pa tudi hvaležen za čas, ki ga lahko preživim z najdražjo in poskušam nove stvari v kuhinji. Tako sem tudi po dolgem času spekel kruh.
Nekaj časa mi tudi vzameta priprava predavanj za zobozdravnike in poslušanje strokovnjakov z vsega sveta. Večere pa ponavadi preživim ob kakšnem filmu ali Skype pogovorih s prijatelji.
Tomaž Ivanušič, dr. dent. med.
Pozdravljeni bralci,
je tudi za vas obdobje samokarantene prišlo nepričakovano in vaše vsakdanjike dobesedno obrnilo na glavo? Namesto odhoda v službo ali po opravkih je treba ostati doma, ostali smo tudi brez Vaših obiskov na kliniki Ustna Medicina in ob teh mamljivih sončnih dneh smo primorani ostati v stanovanjih znotraj svojih štirih sten. Vse zaradi solidarnosti do starejših in zajezitve širjenja okužbe, kar je seveda tudi prav! Vsega pa le ni treba gledati samo s temne strani omejitev, poskusimo ostati pozitivni, tako kot pravi vsem dobro znana pesem Monty Python: Always Look on the Bright Side of Life.
Zdaj je čas za vse tiste domače projekte, za katere se ga med letom ne najde ali pa smo jih dokončali nekje do polovice in so v kašnem skritem kotu v kleti. Da, priznam, tudi sam imam enega. Kajti zaljubljen sem v predmete iz obdobja industrijskega oblikovanja, še posebej v stole oblikovalca Nika Kralja, in to prav vse po vrsti; Rex, 4455, lupina … V kleti imam namreč spravljenega starejšega, že zaprašenega Rex-a, ki sem ga začel restavrirati pred tremi leti, pa mi je na polovici nekje zmanjkalo volje in časa. Takoj sem ga ponovno privlekel na svetlo, obrisal z njega prah ter zavihal rokave.
Najprej sem ga do konca razstavil, odlepljene dele ojačil z lepilom, majhne udrtine pokital in na koncu prebarval s črno barvo – večslojno – ter ga sestavil skupaj. Tako je ohranil svojo originalno dušo s pridihom novega značaja. Prav prijetno je imeti kašen restavriran kos pohištva, ki na tak način pripoveduje svojo zgodbo.
Projekt je sicer že zaključen, prav na njem vam zdajle tipkam tole zgodbo in se sprašujem, koliko časa bodo razmere še trajale, ter gledam v svetlo prihodnost vseh projektov, ki se jih bom lotil v naslednjih dneh.
Ostanite zdravi, ostanite doma.
Pozdrav.
Urban Zupanc, dr. dent. med.
»Booking« malo drugače
Knjige so že od nekdaj (poleg rož in kaktusov) moja priljubljena družba in tudi v teh kriznih časih niso nobena izjema. Verjetno še toliko bolj. Dobra knjiga me vedno popelje v magični svet, stran od vseh skrbi. Je tiha zbranost in zatopljenost, notranje potovanje v najrazličnejše svetove in še vedno moj najljubši okras v kateremkoli prostoru stanovanja.
Vseeno pa se že zelo veselim dneva, ko bodo knjigarne in knjižnice spet odprle svoja vrata, da si namesto zaloge riža in testenin naredim novo zalogo knjig.
Urša Ribič, asistentka
Za ustvarjanje v katerem uživaš, ni nikoli dovolj časa. Preučevanje, testiranje in treniranje z novimi materiali bo še kako pozitivno vplivalo na kakovost in estetiko protetičnih nadomestkov.
Jaka Šušteršič, zobni protetik
