Anatomski prostor v sredini zoba izpolnjuje skupek zobnih živcev, žil in vezivnega tkiva, kar strokovno imenujemo zobna pulpa. Pri njeni okužbi ali poškodbi pride do vnetja, ki je praviloma nepovratno in zahteva zobozdravstveni poseg t.j. zdravljenje koreninskih kanalov oz. endodontsko zdravljenje (slika 1 in 2). Tovrstni posegi imajo v zobozdravstvu dolgo zgodovino, saj pionirska koreninska zdravljenja segajo v 18. stoletje. Prvi resnejši poskusi se pričnejo v sredini 19. stoletja.
Odtlej se osnovni princip ni spremenil in je sestavljen iz triade postopkov:
- odstranitev vnetega živca in mehansko širjenje ter čiščenje koreninskih kanalov,
- kemična dezinfekcija nastalega prostora, in
- neprepustna polnitev kanalov.
Slika 1 in 2: Rentgenski posnetek zoba z globokim kariesom in vnetje v kosti (granulom) pod vrškom korenine (levo) ter stanje po terapiji, ko je bilo opravljeno koreninsko zdravljenje zoba (desno).
Za dolgoročno uspešnost koreninskega zdravljenja je izjemnega pomena dobra zatesnitev in zapora nastalega prostora v notranjosti zoba po čiščenju in dezinfekciji. Namen polnitve koreninskega kanala je preprečiti ponoven vdor mikroorganizmov iz ustne votline, vdor tkivne tekočine iz okolice korenine, ter zapora preostanka mikroorganizmov v notranjosti koreninskega kanala.
Danes se za polnjenje koreninskih kanalov najpogosteje uporablja kombinacija polnilnega jedra in polnilne paste. Naloga osnovnega polnila je zapolniti čim večji del očiščenega kanala, medtem ko naj bi polnilna pasta zapolnila predele, ki jih osnovni material ne doseže. Polnilna jedra so lahko sestavljena iz gutaperke ali iz smolastih zatičkov. Polnilne paste pa so izdelane na osnovi cinkovega oksida in evgenola, epoksidne ali metakrilatne smole, steklastoionomernih cementov, silikona, kalcijevega hidroksida ali biokeramike.
Klasični polnilni materiali
Gutaperka je material, ki je bil uveden v klinično prakso že leta 1847. Pridobljen je iz sokov eksotičnega drevesa Palaquium gutta in je podoben kavčuku. V zobozdravstvu se uporablja v mešanici, ki jo sestavljajo cinkov oksid (75%), gutaperka (20%), veziva (vosek, smola), kovinski sulfati in barvni pigmenti. Je termoplastičen material – pri sobni temperaturi je trden in pri segrevanju postane tekoč.
Najpogosteje se gutaperka uporablja v kombinaciji s klasičnimi koreninskimi pastami iz kalcijevega hidroksida, iz cinkovega oksida in evgenola, ali iz epoksi smol.
Raziskave so pokazale, da polnitve iz gutaperke in klasičnih koreninskih past, ki so izpostavljene ustni votlini, že v nekaj dneh prepuščajo mikroorganizme. Pomanjkljivost gutaperke je tudi potencialno draženje obzobnih tkiv, še zlasti pri pogosto uporabljani kombinaciji s polnilno pasto iz epoksi smole, kjer pri iztisu paste iz kanala v obzobna tkiva pride do kratkotrajnega toksičnega učinka na celice.
Gutaperka ni idealen material za polnjenje koreninskih kanalov, vendar pa zadosti večini zahtev, kadar se uporabi v kombinaciji z ustrezno polnilno pasto, in je zato še dandanes v široki uporabi.
Sodobni polnilni materiali
V iskanju materialov, ki bi se mikromehansko in/ali kemično vezali na zob in s tem zagotovili boljše tesnjenje, so znanstveniki razvili nove, sodobnejše polnilne materiale. Razvoj je tako vodil do nastanka koreninskih polnilnih past na osnovi metakrilatnih smol, silikonov, stekloionomernih cementov in biokeramike.
Sodobne polnilne paste se najpogosteje uporabljajo skupaj z osnovnim polnilnim materialom, na način kot klasične polnilne paste, dodatno pa naj bi mikromehansko in kemično povezale osnovni polnilni material in zobno tkivo. V splošnem vez med sodobnimi polnilnimi pastami in zobno substanco sčasoma slabi in razpada zaradi mehanskih obremenitev pri žvečenju, termičnih sprememb in kemične razgradnje, ter tako daje nižjo moč vezave v primerjavi s klasičnimi polnilnimi pastami. Raziskave si tudi niso enotne, ali ti polnilni materiali tesnijo boljše ali slabše v primerjavi z gutaperko in klasičnimi polnilnimi pastami.
V določenih primerih lahko ob polnjenju kanalov iztisnemo polnilni material v obzobna tkiva, kar lahko povzroči vnetje obzobnih tkiv in podaljša čas njihovega celjenja. Toksičnost je najbolj izražena na začetku, ko material še ni popolnoma strjen in njegove sestavine prodirajo v tkiva ob korenini. Biokompatibilnost polnilnega materiala zato lahko pomembno vpliva na izid koreninskega zdravljenja.
Bioaktivni polnilni materiali
V sodobnem zobozdravstvu je razvoj usmerjen predvsem v bioaktivnost in biokompatibilnost uporabljanih materialov. Biokompatibilnost pomeni sprejemljivost materiala z okoliškimi tkivi in s telesom kot celoto. Taki materiali ne smejo povzročati toksičnih, alergijskih ali karcinogenih reakcij v telesu, hkrati pa je zaželeno, da izzovejo čim manjši imunski odziv organizma.
Glavnina bioaktivnih materialov v zobozdravstvu se uvršča v skupino biokeramike t.j. keramičnih materialov, ki so proizvedeni z namenom uporabe v medicini, stomatologiji in veterini. Biokeramična polnilna pasta, ki se uporablja v endodontiji, vsebuje cirkonijev dioksid, kalcijev silikat, kalcijev fosfat, kalcijev hidroksid in druga polnila. Uporabljamo jih za direktno kritje zobnega živca, pri delnih odstranitvah zobnega živca, pri zapori predrtij korenin, pri zdravljenju notranjih ali zunanjih resorpcij korenin, pri polnitvah pri apikotomiji in pri polnitvi po običajnem zdravljenju koreninskih kanalov (slika 3).
Pri polnjenju koreninskih kanalov se biokeramično polnilno pasto običajno uporablja v kombinaciji z polnilnim jednom iz modificirane gutaperke, pri čemer je zaželeno, da je v stiku z zobnimi in obzobnimi tkivi samo biokeramičen material. Z uporabo teh materialov se tudi poskušajo premostiti težave, ki nastajajo pri vezavi ostalih polnilnih past; med sušenjem biokeramike v kanalu nastajajo kristali hidroksiapatita, ki ustvarjajo kemične vezi z zobnimi tkivi in jih povežejo v enovito celoto, ter na takšen način povečujejo odpornost korenine na zlom. Pri strjevanju pride do blage razširitve materiala, kar dodatno pripomore k boljši zatesnitvi očiščenega kanala.
Študije so pokazale, da so tudi bioaktivni materiali do neke mere citotoksični, kar pa se zmanjša s strjevanjem materiala. Zato običajno po polnitvi koreninskega kanala z bioaktivnim materialom ni vnetnega odziva obzobnih tkivih. Njihova skupna lastnost je tudi spodbujanje celjenja tkiv, preko spodbujanja delovanja celic, ki so odgovorne za obnovo tkiv v okolici zobne korenine (fibroblasti), in celic, ki proizvajajo zobno tkivo (odontoblasti), ter zaviranje celic, ki razgrajujejo kost (osteoklasti).
Biokeramični materiali imajo tudi izjemen protimikrobni učinek zaradi bazičnega pH v prvih 24 urah po vstavitvi v koreninski kanal in sposobnosti sproščanja kalcijevih ionov.
Zaključki
- Mnogi sodobni koreninski polnilni materiali v primerjavi s klasičnimi ne prinašajo klinično pomembnih prednosti. Pri večini so prisotne pomanjkljive mehanske lastnosti in vprašljiva biokompatibilnost.
- Biokeramični materiali so biokompatibilni, spodbujajo obnovo trdih zobnih in obzobnih tkiv, ne povzročajo vnetne reakcije v okolici korenine, ustvarjajo kemično vez z zobnimi tkivi, ter imajo izrazito protimikrobno delovanje.
- Uspešnost endodontskega zdravljenja je pogosto najbolj odvisna od znanja, pravilne tehnike dela in usposobljenosti terapevta.
Na kliniki Ustna Medicina stremimo k uporabi biokompatibilnih materialov ter k najsodobnejšim smernicam koreninskega zdravljenja. K naši visoki uspešnosti močno pripomore uporaba operativnega mikroskopa, saj nam omogoča delo pod do kar 30-kratno povečavo. Ultrazvočno čiščenje koreninskega sistema ter uporaba bioaktivnih polnil še dodatno prispevata k dobrim rezultatom in visokem nivoju zdravja v vaših ustih.
Tudi v primerih, kadar so zobje zaradi preteklih neuspešnih koreninskih zdravljenj izgubljeni, obstajajo možnosti biokompatibilne nadomestitve manjkajočih zob.
