Postavitev prave diagnoze je zagotovo eden osnovnih pogojev za uspešno obravnavo katerega koli bolezenskega stanja. Le ob pravilni diagnozi lahko načrtujemo ustrezno terapijo in tako pridemo do uspešnega zaključka zdravljenja. Žal pa je diagnostika pogosto pomanjkljiva in potisnjena na stranski tir. Prava diagnoza zahteva čas in natančnost. V nadaljevanju izpostavljamo diagnostične postopke, ki so nujen predpogoj za uspešno terapijo.
Diagnostika se prične že ob prvem obisku zobozdravnika. Na podlagi pogovora in izpolnjenega vprašalnika, spoznamo vaše splošno zdravje in pridemo do glavne težave, kar predstavlja izhodišče za nadaljnje diagnostične postopke:
Klinični pregled nam služi za oceno stanja ustne votline, ki vključuje opis mehkih in trdih zobnik tkiv v ustni votlini. Seveda se ne omejimo samo na dlesni, zanima nas tudi stanje ustne sluznice, lic, jezika, ustnega dna itd. Zabeležimo prisotnost oz. odsotnost zob, plomb, zobne gnilobe, protetičnih nadomestkov… Ocenimo tudi stopnjo ustne higiene, kar je izrednega pomena.
Dvodimenzionalni panoramski digitalni rentgenski posnetek celotnih ust – ortopan in občasno za natančnejšo področno omejeno diagnozo, naredimo še manjše t.i. lokalnerentgenske posnetke. V sodobnem času se pogosto poslužujemo tudi trodimenzionalnega posnetka – CBCT, ki nam z izredno natančnostjo pokaže anatomske posebnosti, stanje obzobne kosti, morebitne granulome in z njimi povezano obolenje obzobnih tkiv, vnetje sinusov itd. Z vsemi omenjenimi postopki odkrijemo tisto, kar je našim očem skrito – zobno gnilobo v medzobnih prostorih, zobno gnilobo pod plombami in prevlekami, zaostale korenine, neizrasle zobe ipd.
Računalniške meritve obzobnih žepov so nepogrešljiv diagnostični postopek, ki nam pokaže jasno sliko stanja obzobnih tkiv (dlesni in kosti), oziroma prisotnost in stopnjo parodontalne bolezni. S tem postopkom z računalniško sondo na šestih mestih okoli vsakega zoba izmerimo izgubo kosti (globino žepa), umik dlesni, prisotnost krvavitve, prisotnost morebitnega gnojnega izcedka, prizadetost razcepišč pri večkoreninskih zobeh in majavost posameznega zoba. Takoj po izvedbi meritev dobimo pisni diagnostični izvid, ki nam služi prvotno za oceno oziroma diagnozo stanja obzobnih tkiv in tudi kot orodje za oceno uspešnosti terapije, saj meritve izvedemo pred začetkom zdravljenja in po končanem zdravljenju.
Laboratorijski bakterijski testi nam natančno povedo, katere bakterije imamo v ustih in obzobnih žepih, koliko jih je in kako nevarne so. DNA humani test pa nam pove ali smo genetsko nagnjeni k parodontalni bolezni.
Digitalno fotografiranje je prav tako izredno koristen diagnostičen postopek, ki nam omogoči realne posnetke stanja v ustih na dan pregleda in nam je vedno na voljo, ko načrtujemo potek terapije. Omogoča nam tudi vizualno spremljanje napredka zdravljenja.
Študijski modeli so duplikati vašega zobovja, katere uporabljamo za analizo funkcije, torej odnosa med zgornjo in spodnjo čeljustjo. Študijske modele vmavčimo v artikulator, ki ponazarja zgornjo in spodnjo čeljust in čeljustni sklep. Lahko bi rekli, da dupliciramo vaša usta in tako lahko v roki natančno analiziramo funkcijo vašega zobovja, kar je izrednega pomena pri načrtovanju protetičnega dela terapije.