Ljudje smo ena čudna sorta

Za nami so volitve. In to še lokalne. Meni veliko ljubše od onih parlamentarnih. Hkrati pa so ena tistih stvari, za katero se lahko zahvališ samemu bogu, da jih je konec. Sem jih pa pozorno spremljal, saj me vedno bolj zanimajo človeški zakoni in kratek spomin. Tudi zaradi tega, ker sta nesposobnost reči bobu bob in sprenevedanje lastnosti, ki ob volitvenem koledarju zopet privreta na obzorje slovenskega občestva. Ob tem so me tokratne volitve nekaj naučile. Ljudje si želijo sprememb. A kaj, ko imajo istočasno tudi kratek spomin. Ljudje si želijo boljšo prihodnost, a kaj, ko jih je v isti sapi strah. To se je najlepše pokazalo na obali, kjer so se posamezniki fotografirali z izpolnjenimi glasovnicami. Nikoli ne bomo vedeli, koliko tistih, ki so javno objavili testament svojega volitvenega poslanstva, je po fotografiranju prekrižalo tisto na sliki in obkrožilo tistega pravega. Tistega, ki ga še nimajo dovolj. Potem je tu še Maribor, kjer je pričakovano zmagal nov obraz. A vseeno je oni drugi, pa čeprav je bil že ‘gotof’, dobil zavidljivih 42 odstotkov glasov.

Na zadnje pa še glavna ugotovitev, ki seveda ni vezana samo na volitve. Ljudje bi radi prispevali skupnemu dobremu in ciljem, ki presegajo posameznika. A kaj, ko imajo tudi lastne interese. In priznajmo si, vse, kar počnemo, vse, kar nas žene, je v neki meri, velikokrat nepriznani, zaradi interesa.

Tudi v Ustni medicini imamo interese. Glavni izmed njih je, da želimo, da zobe in zavidljivo stopnjo ustnega zdravja zadržite vse življenje. Če to dosežemo, se bomo zaradi tega dobro počutili tudi mi. Celo ponosni bomo. Zato vas v prihodnjem letu čaka nekaj novega. Nekaj, čemur bi lahko preprosto rekli čisti privilegij. Z veseljem in strastjo najavljam … No, o tem pa več po oglasih oziroma v novem letu 2019.

Ljudje, dragi gostje Ustne medicine, kakorkoli ste volili, ni pomembno, ali ste levi ali desni, pomembno je, da so zdrave dlesni. Strinjal bi se tudi Iztok Mlakar, zame eden največjih slovenskih umetnikov sodobnega časa. Človek, ki bobu pač reče BOB. Volitvam pa volitve.

Ben, taku je klapa, če povjemo po resnici, narveč, kar ma človek uod demokracije, je tuo, da ka uadraste, dvje dobi pravici, an prva ta je, da u oštariji lohkor pije.

Lepu je, da ob istem cajtu pej pravica še ta je dana usakmu polnoljetnemu človjeku, da svobodno si izbira vsake štiri ljeta, kadu ga še naprej bo som an če za jajca vljeku.

Čem rečt tuo, da gre lohkor na volitve, an spjet so štiri ljeta mimo, dejmo, klapa, druge ni rešitve, je prou, da kar je prou, nardimo.

Tud ljetos človk neč nouga videt ne revira, z usakega plakata smeje nova se kravata, nov gvant, nova srajca, frizura an dentiera, an zmjeram en an isti grdi kruotc od kandidata.

An če pogljedaš use ukop z nu mlčk radžuona, vidiš hitro, kej čjo povjedat ti s plakatu: »Poglej me, vidiš, jest sm na velika mona!« Al pej: »Jest pej nism, ma počaki, ka bom ratu.«

No, kakuo se boš odluoču, no, ben, lohkor voliš unga, lohkor tega. Kej praviš, se ti ta tole zdi prou nesposuoben? Ha, ha, ahti, uni drugi je sposuoben vsega.

Zatu jest, klapa, njeki sem porajtu, tuo, da demokracije ni brez oštarije, an kaku je prou, da člouk ob istem cajtu dobi pravicu, da gre volit an da se napije.

Sej, tuo, da najde si tolažbo u alkoholu, tu je dolžnuost volivca, ne kejšna boljezen, sej, povi, duo pr zdravi pameti bo volu tajšne kandidate an tu takrat, ka je trjezen.

Dejmo, klapa, spjet so tole volitve, haaa, an spjet nas je puhna oštarija. Pijmo, klapa, druge ni rešitve, an, živela, živela … Ma va fan kulo, dej, kejšna demokracija …