Stroka in laična javnost v zadnjem času posvečata veliko pozornosti t.i. črnim plombam oz. amalgamu. Na različna vprašanja o tem, ali amalgam vpliva na zdravje in na kakšen način, lahko izveste v naslednjih vrsticah.
Amalgam ali črna plomba je material, ki se uporablja že več kot 165 let, a se je zgodba okoli njega začela bistveno prej, in sicer okrog leta 600 n. št., ko so je kot prva uporabljala Kitajska dinastija Tang. V Evropi so prvi zapisi o njegovi uporabi v Nemčiji že iz leta 1528. Do množične uporabe zobnega amalgama v zahodnem svetu je prišlo po letu 1830, v ZDA pa sta ga leta 1833 ponesla francoska brata Crowcur. Takrat ga je Ameriško združenje dentalnih kirurgov označilo za strupenega in vsako uporabo v ustih označilo za strokovno napako. Leta 1859, ko se je oblikovalo Ameriško združenje zobozdravnikov, so na glasovanju odločili, da bodo amalgam dovolili, čeprav je bil izid glasovanja tesen. Torej diskusija »amalgam – da ali ne« poteka že od njegovih samih začetkov in se nadaljuje tudi danes. Takrat alternativ ni bilo in njegovo uporabo mogoče še lahko razumemo, saj je šlo za edini material, ki je nudil dolgoročen mehanski obstoj, če vzamemo v obzir samo ta dejavnik – sicer deluje uničujoče na telesno zdravje. Danes imamo popolnoma enakovredne in boljše materiale, prav bi bilo, da zobozdravniki priznamo zmoto in pozabimo na ta material. Nenazadnje je vsaka amalgamska plomba sestavljena iz polovice živega srebra in nesmiselno je trditi, da ta ni strupen.
Navodila za uporabo amalgama za osebje ordinacij so izredno stroga in predpisana zaščita je zelo podobna vesoljski obleki. Prav tako odstranjevanje amalgama predpostavlja nujnost zbiranja ostankov v zato namenjenih zbiralnikih, ki se nato predajo posebni službi za odvoz. S tovrstnim postopanjem tudi preprečujemo vnos amalgama v naravo in okolje. Ko pa enkrat natlačimo ta material v usta, postane v hipu najboljši. Že tukaj se kaže dvoličnost zobozdravniške stroke. Kot zanimivost naj povemo, da je pred kratkim, kar pomeni leta 2014, dolgoletna asistentka v zobozdravstveni ordinaciji gospa Bertha Regine dobila tožbo proti Norveški, zaradi različnih bolezni, ki so posledica dela z amalgamom, bo prejela denarno odškodnino. Gre za pomemben mejnik v boju za uporabo sodobnih zobnih materialov.
Po nekaterih statistikah naj bi danes amalgam uporabljalo 75 % zobozdravnikov. V povprečju to zlitino sestavlja 50 % živega srebra, 22 % srebra, 14 % kositra, 8 % bakra in v količinah do 1 % še indij, paladij in cink. Brez dvoma je dokazano, da se iz amalgama sproščajo hlapi živega srebra, kot je na široko pojasnjeno v članku The Scientific Case Against Amalgam. Koncentracije so še posebej visoke med vstavljanjem plombe v usta in pri njeni zamenjavi. Amalgam, izdelan pri temperaturi 37 °C, sprošča tudi do 43,5 µg hlapov živega srebra na kvadratni centimeter na dan, kar nekaj časa po obdelavi. Pri brušenju pa se oblikuje zajeten oblak vodnih kapljic, pomešan s slino in snovjo, ki se obdeluje. Obdelava s svedri vodi v nastanek zelo majhnih delčkov amalgama, kar močno poveča skupno površino zlitine. S tem se poveča izpostavljenost živemu srebru.
Da bi to potrdili, so pred kratkim prostovoljci zaužili kapsule z mletimi delci amalgama, kar jim je povečalo vsebnost živega srebra v krvi. Avtorji te raziskave so zaključili, da absorbcija živega srebra iz prebavil pomembno doprinese k skupni obremenjenosti. Molin s sodelavci je ugotovil, da se je pri pacientih, ki so jim odstranili amalgamske plombe, že naslednji dan povečala koncentracija živega srebra v krvni plazmi za tri- do štirikrat in za 50 % v urinu. Vztrajala je en mesec, nato pa se je stanje počasi normaliziralo. Snapp s sodelavci je pokazal, da s primernimi zaščitnimi ukrepi med odstranjevanjem lahko preprečimo obremenitev, ki jo opisuje Molin.
Če si ogledamo priporočila za delo z amalgamom, hitro ugotovimo, da snov ne more biti tako nedolžna, kot se je zdelo dolgo časa. Izpostavljena so lahko tudi dihala. Kot smo že omenili zgoraj, se pri brušenju tvorijo delci, od katerih jih je 65 % manjših od 1 µm. Delci te velikosti se, ko jih vdihnemo, ugnezdijo globoko v pljučne alveole, kjer počasi sproščajo živo srebro.