Endodontija je veja stomatologije, ki se ukvarja z zdravljenjem koreninskih kanalov. Koreninsko zdravljenje je tehnično eden najzahtevnejših posegov v zobni ordinaciji, saj je širina kanalčkov lahko izredno majhna in velikokrat nevidna prostemu očesu.
Zob je sestavljen iz zobne krone in zobne korenine. Jedro zoba sestavlja dentin, kronski del zoba je pokrit s sklenino, koreninski del pa s tanko plastjo zobnega cementa. Koreninski del zoba je močno vpet v čeljustno kost s parodontalnim ligamentom (kolagenska vlakna). V zobu je torej kanalček – ali več njih –, kjer potekajo žile in živci (zobna pulpa), ki v zob vstopijo na vrhu korenine (apeks zoba).
Naša usta so polna bakterij, ki so sicer vedno v ustih kot del normalne flore. Ko se prekomerno namnožijo na zobni površin, skupaj z ostanki hrane elementi sline ustvarijo zobno oblogo (plak). Zastajanje zobnih oblog na zobni površini pa povzroči nastanek vnetja obzobnih tkiv kot imunsko-vnetni odgovor organizma na bakterije v plaku, ter nastanek zobne gnilobe. Zobna gniloba ali karies je torej infekcijska bolezen bakterijskega izvora, ki povzroča raztapljanje ali demineralizacijo in s tem uničevanje trdih zobnih tkiv (sklenine, dentina in cementa). Bakterije presnavljajo ostanke hrane in izločajo kisline ter posledično raztapljajo zobno površino.
Tako bakterije prispejo v notranjost zoba ter okužijo zobno pulpo. Bakterije lahko vstopijo v notranjost zoba ob neustreznih prevlekah, zalivkah ali poškodovanih zobeh. Posledično zobna pulpa odmre, v zobu pa ostane okužen prostor. Naše imunske celice notranjosti zoba ne dosežejo, zato ostanejo ves čas aktivirane, posledično se razvije kronično vnetje v kosti ob vršičku korenine. Obolenje imenujemo kronični periapikalni parodontitis (KPP), proces oz. laično kar ‘granulom’.
Pri kroničnih periapikalnih parodontitisih je lahko stanje povsem asimptomatsko, torej nima pacient nobenih težav in se obolenja sploh ne zaveda. A tuje raziskave navajajo, da ima več kot 60 odstotkov 60-letnikov vsaj en zob s takšnim procesom.
Taki ‘granulomi’ pa lahko vzplamtijo kadarkoli, okužba se začne širiti po kosti v okoliška tkiva in lahko povzroči resen zdravstveni zaplet. Takrat se pri pacientih pojavijo otekline, bolečine, slabo se počutijo, lahko imajo tudi vročino. Obolenje lahko deluje kot fokus na oddaljene organe in povzroči resna obolenja v njih.
Pacienti velikokrat pripovedujejo, da jih je prepihalo, da so si verjetno prehladili čeljusti, spili preveč mrzlo pijačo in podobno. Če pa so težave samo občasne, stanje povezujejo z vremenskimi spremembami, morda s klimo v avtu ali na delovnem mestu.
Pri mirujočem granulomu sta okužba in naš imunski sistem v nekakšnem ravnotežju. Res pa je, da smo ob izpostavljenosti prepihu, klimi ali stresu bolj dovzetni za različne virusne okužbe. Ko nam ob tem pade splošna imunska odpornost, imamo lahko blage težave tudi z zobmi in tovrstnimi nezdravljenimi granulomi.
Zdravljenje granulomov je vsakodnevna praksa zobozdravstvenih ordinacij. Poteka tako, da v zob izvrtamo luknjo, skozi katero dostopamo do zobnega kanala. S posebnimi instrumenti ročno ali strojno odstranimo mrtvino iz zobnega kanala, ga nekoliko razširimo ter dezinficiramo. Med posameznimi sejami zdravljenja v zob vstavimo zdravilo ter ga neprodušno (hermetično) zapremo. Ob koncu koreninskega zdravljenja kanal tesno zapolnimo s polnilnim materialom ter zob dokončno oskrbimo z zalivko oziroma prevleko. Na ta način kar najbolj zmanjšamo možnost ponovne okužbe kanala.
Resnica je, da zdrav zob ne boli in navadno ne skeli. Zaradi prepiha in klime nam ne zatekajo čeljusti in ne občutimo nelagodja. Če nas zob samo občasno zaskeli ali občasno boli, je to že znak, da moramo obiskati zobozdravnika, da izključi možnost resnega obolenja zoba (zobna gniloba, vnetje živca ali že granulom). Ob vsakem naslednjem ‘prepihu’ je lahko stanje namreč slabše, nas bolj boli, bolj vpliva na naše splošno zdravstveno stanje. Pa tako malo je treba, da to preprečimo in se izognemo težavam …
