Mogoče še nikoli niste zares pomislili, kako nastane zobna gniloba. Vedno se kot vzrok omenja sladkor, vendar če pogledamo pobližje ugotovimo, da je okužba z bakterijami predpogoj za to, da so sladkorji lahko vzrok za zobno gnilobo.
Zobna gniloba je bolezen, ki prizadene trda zobna tkiva in je neposredno povezana z bakterijsko okužbo. Ker gre za okužbo, se tudi zobna gniloba prenaša med partnerji, starši, otroki itd. Strokovno tej bolezni pravimo karies in v praksi pomeni kislinski razpad najprej zobne sklenine, kasneje pa zobovine ali dentina. Sklenina in zobovina sta mineralni snovi, tako kot denimo apnenec. Sklenina je najtrša snov v telesu, skupaj z zobovino pa tvori material, ki zdrži v funkciji žvečenja 100 in več let. Umetnega materiala, ki bi imel takšne mehanske lastnosti, še dolgo ne bodo umetno ustvarili. A kljub temu imamo z zobmi v našem življenju kar veliko opravka. Podobno kot se topi apnenec, če ga vržemo v dovolj močno kislino, se to zgodi tudi s trdimi zobnimi tkivi.
Običajno ustno votlino (tako kot kožo, črevesje, lasišče itd.) naseljuje več kot 600 različnih vrst bakterij. Pomanjkljiva ustna higiena pomeni zastajanje hrane na vseh zobnih površinah. Tako kot je hrana, ki jo pojemo, gorivo za naše telesne celice, je tudi gorivo za bakterije. Bakterije delujejo na tistih zobnih ploskvah, ki niso temeljito očiščene vsaj enkrat na dan, kar pomeni, da imajo dovolj hrane, da se razmnožujejo. Navadno so to težje dostopna mesta, kot so jamice in žlebički na griznih ploskvah zob, površine zob v medzobnih prostorih ter zanemarjen zobni vrat. Zobna gniloba se praviloma začne na medzobnih ploskvah zob.
Za proizvodnjo kislin, ki raztapljajo zobe, so odgovorne specifične bakterije, ki imajo sposobnost razgradnje ogljikovih hidratov, npr. glukoze, fruktoze in saharoze. To pomeni, da postane območje, kjer imajo bakterije “gostijo” z zobnimi oblogami, kislo, kar povzroči raztapljanje in izgubo bele zobne sklenine. V začetni fazi, ki odvisno od stopnje ustne higiene traja od nekaj mesecev do dobrega leta, se poškodba na zobu kaže kot belkast madež. Ta je na začetku na otip gladek, vendar sčasoma postaja vse bolj hrapav in tako še večja retencija za lepljenje hrane na površino. Ob nadaljevanju neustrezne ustne higiene se obseg poškodbe veča in ta v zobovini (dentinu) napreduje v notranjost zoba – proti zobnemu živcu.
Ko je proces na meji med sklenino in dentinom, je v večini primerov že fizično prisotna luknjica na površini zoba. Ker je čiščenje le te praktično nemogoče, je napredovanje procesa proti zobni pulpi (“zobnemu živcu”), neizbežno. Od 4 do 7 let traja, da pride proces do zobne pulpe. Strupeni učinki bakterij v luknji pa že nekaj časa prej dražijo zobno pulpo, kar človek običajno občuti kot spontano rahlo bolečino, ki se postane močnejša ob mehanskih in toplotnih dražljajih.
