Zob je sestavljen iz zobne krone in zobne korenine. Jedro zoba sestavlja dentina, kronski del zoba je pokrit s sklenino, koreninski del pa s tanko plastjo zobnega cementa. Koreninski del zoba je močno vpet v čeljustno kost z parodontalnim ligamentom (kolagenska vlakna). V zobu je kanalčel, kjer potekajo žile in živci (zobna pulpa), ki v zob vstopijo na vrhu korenine (apeks zoba).
Izraz granulom sicer ni čisto pravilen za obolenje, o katerem bo govora v tem sestavku (granulom je posebna oblika vnetja), vendar se ga zaradi razumevanja nestrokovne javnosti pogosto sliši tudi iz ust nekaterih zobozdravnikov. Pravilnejši izraz je kronični periapikalni parodontitis (KPP) ali kar proces.
Pri KPP (‘granulomu’) gre za kronično vnetje v kosti ob vrhu korenine. Ta sprememba je posledica gnojnega obolenja v zobnem kanalu, ki nastane, ko bakterije prodrejo v notranjost zoba, v veliki večini primerov kot posledica zobne gnilobe (karies), neustreznih zalivk ali neustreznih prevlek (slabo tesnjenje). Naš imunski sistem se bori proti bakterijam, ker pa jih imunske obrambne celice v notranjosti kanalčkov ne dosežejo, ostanejo ves čas aktivirane.
Pri kroničnih periapikalnih parodontitisih je lahko stanje povsem asimptomatsko, torej nima pacient nobenih težav in se obolenja sploh ne zaveda. Pogosto pa je kar velika, saj tuje raziskave navajajo, da ima več kot 60 odstotkov 60-letnikov vsaj en zob s takšnim procesom.
KPP lahko kadarkoli vzplamti, takrat se okužba šiti v okoliška tkiva proti očesu, možganom, na vrat, takšen dogodek je lahko tudi smrtno nevaren. Mirujoči procesi pa po nekaterih študijah lahko delujejo tudi na oddaljene organe kot žariščna okužba (fokus).
Odkrivanje kroničnih periapikalnih parodontitisov je lahko povsem naključno ob pregledu, takšen zob je neobčutljiv za toplotne in električne dražljaje (zanesljivost ni stoodstotna), na rentgenskem posnetku (2D ali 3D) pa vidimo kostno razredčitev na koncu korenine. Velikokrat pa ga odkrijemo, ko ima pacient težave, občasne bolečine, oteklino, bolečino na ugriz …
Zdravljenje periapikalnih parodontitisov (‘granulomov’) je vsakodnevna praksa zobozdravstvenih ordinacij. Poteka tako, da v zob izvrtamo luknjo, skozi katero dostopamo do zobnega kanala. S posebnimi instrumenti ročno ali strojno odstranimo mrtvino iz zobnega kanala, ga nekoliko razširimo ter dezinficiramo. Med posameznimi sejami zdravljenja v zob vstavimo zdravilo ter ga neprodušno (hermetično) zapremo. Na koncu koreninskega zdravljenja kanal tesno zapolnimo s polnilnim materialom ter zob dokončno oskrbimo z zalivko oziroma prevleko. Na ta način kar najbolj zmanjšamo možnost ponovne okužbe kanala.
Uspešnost zdravljenja koreninskih kanalov ob upoštevanju najsodobnejših načel zdravljenja (sodobne strojne tehnike, uporaba mikroskopa, uporaba CT-slikanja, bioaktivni materiali …) je več kot 90-odstotna. Uspešnost je seveda večja na zobeh, pri katerih smo začeli koreninsko zdravljenje zgodaj, in pri tistih z manjšim številom kanalov.
Koreninsko zdravljenje je tehnično eden izmed najzahtevnejših posegov v zobni ordinaciji. Zahteva veliko časa, zbranosti in spretnost terapevta. Rezultat je dolgo časa negotov, saj uspešnost zdravljenja ocenjujemo šele čez nekaj časa (lahko tudi več mesecev), ko pride do zakostenevanja procesa.
Za konec poudarimo pomembnost rednih pregledov, sanacije vseh karioznih zob, zamenjavo neustreznih prevlek, tudi da bi se izognili razvoju periapikalnih parodontitisov ter s tem povezanim splošnim zdravjem. Pa smejte se po svoje …
