Ste vedeli, da poleg zobnih kron, zobnih korenin in obzobnih tkiv, obstajajo tudi žvečne mišice z ligamenti? Gre za čeljustna sklepa z meniskusu podobno ploščico v notranjosti, ki je izjemno dejaven mišično-sklepni sistem v telesu. Pravilno delovanje tega kompleksnega sistema je odvisno od poravnanosti zob, ohranjenosti griznih površin zobnih kron ter odnosa med obema čeljustma.
Motnje v funkciji okluzalne disharmonije so glavni razlog za mehansko uničevanje zobnih kron, torej obrabo sklenine na griznih ploskvah, poškodbe zobnih vratov, odlome zobnih kron ipd. Zaskrbljujoče je, da poleg parodontalne, funkcijske bolezni sodijo med najbolj spregledane. Pozornost je namreč še vedno usmerjena na dve, diagnostično bistveno manj zahtevni področji – zobne bolezni (zobna gniloba, vnetje živca, granulomi) in estetiko. Razlog tiči v tem, da gre še vedno za dokaj neraziskano področje, ki ga je težko razložiti v širši javnosti razumljivem jeziku. S tem prispevkom želimo odgrniti vsaj prvo tančico skrivnosti.
Zakaj je neskladje v funkciji žvečnega sistema razlog za zakrbljenost?
Stopnja ozaveščenosti o boleznih griznega aparata je pri nas zelo majhna. To opažamo vsakodnevno pri svojem delu v kliniki Ustna Medicina. Ljudje še vedno v prvi vrsti namenjajo pozornost zobem in njihovi estetiki, narašča tudi zavedanje o zdravih obzobnih tkivih. Redki pa svojo trenutno stopnjo ustnega zdravja in nelagodje, ki izvira iz tega, povezuje s funkcijo, torej odnosom zob, žvečnih mišic in čeljustnega sklepa.
Klasičen primer je zgodba Klemna, ki je v samo 40 letih svojega življenja izgubil dva milimetra dolžine svojih zob. Ko smo ga ob pregledu v ordinaciji opozorili na to zaskrbljujoče dejstvo, je odvrnil: »Pa saj to je z leti normalno, kajne?«
O funkcionalno stabilnem ugrizu govorimo takrat, ko so vsi zobje enakomerno obremenjeni ter hkrati v harmoničnem odnosu z griznimi mišicami in čeljustnim sklepom. Temu največkrat ni tako, zato se posledično zobje obrabljajo hitreje, kot bi bilo z leti normalno. Normalna obraba zob je deset mikrometrov na leto, kar pomeni en sam milimeter na sto let. Pri stoletniku z milimeter krajšimi zobmi si zobozdravniki ne bomo belili las, pri 40-letnem Klemnu pa je situacija popolnoma drugačna. Glede na njegovo obrabo zob, bi lahko sklepali, da ima zobno starost 200 let. Povedano drugače: utrpel je poškodbe, ki so ga »postarale« kar za 160 let! Če bomo Klemna odpravili s tistim znanim stavkom “se vidimo na kontrolnem pregledu čez pol leta”, ga bomo prepustili nadaljnji nenormalni obrabi zob. Denimo, da bo Klemen o doživel 80 let. V naslednjih 40 letih se mu bodo zobje še dodatno krušili in tako jih bo obrabil še za dva milimetra. Zaradi poškodb in skrajšanja zob je njegova žvečna funkcija že sedaj prizadeta, stanje pa se bo v prihodnosti samo še poslabševalo. Klemna bodo zobje skeleli, bolelo ga bo žvečno mišičje, pojavijo se lahko glavoboli in pokanje v sklepu.
Klemen bi pri svojih mladih letih nujno potreboval natančen pregled grizne funkcije. Z analizo grizne funkcije ugotavljamo vzroke za pretirano obrabo zob, za odlomljene in poškodovane ploskve zobnih površin, za poškodbe skelečih zobnih vratov, za občutljivosti v žvečnih mišicah in čeljustnem sklepu, lahko tudi za pogoste glavobole, vključno z migrenami. Vse našteto je lahko posledica nepravilnosti v ugrizu.
Analizo grizne funkcije izvajamo s pomočjo artikulatorja. To je naprava, s katero prenesemo odnos zgornjih in spodnjih zob ter čeljustnega sklepa v laboratorijsko okolje (glej spodnjo fotografijo). Vanjo pritrdimo t.i. študijske modele, ki jih pridobimo tako, da na diagnostičnem obisku pacientu vzamemo odtise. S pomočjo artikulatorja in študijskih modelov nato ugotovimo, kakšen je pacientov grizni vzorec, kateri zobje so preobremenjeni, s katerimi zobmi grize premalo ali preveč. Ugotovimo tudi, ali prekomerno stiska zobe podnevi ali ponoči. Ko pride pacient na naslednji obisk, sledi pogovor o ugotovitvah celostnega pregleda in preverjanje ugotovitev na študijskih modelih v ustih.
Razlogi za motnje v grizni funkciji
Večina ljudi ima dva ugriza. Prvi ugriz se zgodi takrat, ko prvi zobje pri zapiranju ust pridejo skupaj, t.i. prvi kontakt, drugi ugriz pa je tisti, kjer se stika maksimalno število zob, ko zobe dobro stisnemo skupaj. Prvi stik je običajno zavestno težko zaznan in ga preverjamo s pomočjo distančnih lističev ter artikulacijskega papirja različnih debelin. O zdravem in stabilnem odnosu govorimo takrat, ko te dvojnosti ni in je sočasno lega obeh čeljustnih sklepov nevtralna. Torej nam ta prvi ugriz na interferenčne stike zob preprečuje maksimalen stik vseh zob ob istočasni pravilni legi čeljustnega sklepa. Tako smo prisiljeni »poiskati« za nas največji možni stik zob, ob tem pa zaradi zdrsa spodnje čeljusti, čeljustni sklep potuje v nepravilen položaj. Žvečne mišice ta položaj vzdržujejo in se utrujajo, ravno tako se pojavijo preobremenitve diska v sklepu, lahko pa tudi draženje živcev.
Do slabih stičnih točk zob pride iz različnih razlogov. Zobje so lahko v napačnem položaju, plombe ali prevleke so neprimerne ali obrabljene, zobje so se premaknili zaradi parodontalne bolezni ali izdrtja sosednjega zoba … V trenutku, ko dobite v usta novo plombo, prevleko, mostiček ali protezo, morate ob stisku obeh čeljusti čutiti udobje in enakomernost. Četudi morebitne motnje čez čas ne boste več čutili, to zgolj pomeni, da se je žvečni sistem prilagodil novi situaciji in v kolikor tega ne sporočite svojemu zobozdravniku, bo prišlo do prej omenjenih nevšečnosti. Kot zanimivost: če nam zobozdravnik naredi previsoko plombo, ki pomeni prezgodnji ali interferenčni stik, lahko reagiramo kar na 17 različnih načinov.
Zaradi neharmoničnega ugriza in neobičajnih aktivnosti, kot so grizenje nohtov, trdih predmetov in škripanja z zobmi podnevi ali ponoči, se zobje obrabljajo veliko hitreje, kot je to predvidela narava. Z analizo grizne funkcije lahko zobozdravniki ugotovimo številne anomalije, ki se jih pacient sploh še ne zaveda oz. mu zaenkrat še ne predstavljajo težav. Klemen je sicer prišel na pregled zaradi skrajšanih zob in glavobolov, pred 15 leti pa teh težav še ni bilo. Tako kot celoten človeški organizem, imajo tudi naša usta veliko sposobnost prilagoditve in kompenzacije na določeno stanje. Čeprav je to bolezensko in škodljivo, se na spremembo preprosto navadimo. Pri tem se je potrebno zavedati, da sta kompenzacija in adaptacija, čeprav razvojno potrebna mehanizma, kredit, ki ga, vsaj kar zadeva ustno zdravje, pacient z leti največkrat vrne z ogromnimi obrestmi.
