Bruksizem – vse o škripanju z zobmi

bruksizem

Bolezni funkcijskega neskladja sodijo so med vsemi področji ustnega zdravja najmanj raziskane in razumljive. Malo ljudi se namreč zaveda, da lahko izgubijo tudi zob, ki je na videz zdrav, brez lukenj in brez parodontalne bolezni, a mehansko poškodovan, obrabljen, napokan, s poškodovanim zobnim vratom, ipd. Še manj pa je tistih, ki se zavedajo, da se funkcijska bolezen dogaja prav njim.

Funkcijsko bolezen lahko zaznate na 17 različnih načinov. Najpogosteje kot bolečino enega zoba, za katero pa z zobozdravnikom nikakor ne najdete pravega vzroka. Zato vam tokrat predstavljamo najpogostejšo funkcijsko bolezen, ki po nekaterih ocenah prizadeva tretjino odrasle populacije. Imenuje se bruksizem in na področju funkcijskih bolezni pomeni največjo grožnjo stabilnemu ustnemu zdravju. Najpogosteje se dogaja ponoči, lahko pa tudi podnevi. Zobje so med žvečenjem in goltanjem hrane v stisku preko dneva v povprečju dvajset minut, pri nočnem škripanju pa lahko tudi od štirideset minut v uri spanja, in to z desetkrat večjo silo od tiste pri žvečenju. Govorimo torej o pravi drami, ki se je večina ljudi sploh ne zaveda. 90 odstotkov jih na vprašanje, ali morda ponoči škripajo z zobmi, odgovori, da ne, oziroma, da tega ne ve. In kako bi tudi vedeli, saj se stiskanje oziroma škripanje zob dogaja brez našega zavedanja, medtem ko sladko spimo.

Kaj se dogaja bruksistom, medtem ko spijo?

Faza REM je ena izmed štirih faz spanja, v kateri se žvečne mišice aktivirajo in posledično zobje pridejo v stik. Ta stik ni običajen, ker hrane ni v ustih. Tako z vodoravnimi gibi spodnje čeljusti meljemo lastne zobe. Ti se pod pritiski, kljub temu da so pokriti s sklenino, ki je najtrša snov v telesu, upogibajo, lomijo, pokajo in krušijo. Da bi bila situacija še bolj dramatična, so sile, ki se ustvarjajo med škripanjem, do desetkrat večje od tistih, ki jih podnevi uporabljamo pri žvečenju. Epizoda škripanja traja v povprečju od pet do deset minut, potem pa izzveni s prehodom v naslednjo fazo spanja. Spanje poteka v valovih, kar pomeni, da se cikli REM pojavijo večkrat na noč, z njimi pa tudi ponovitve bruksističnih epizod. Gre za pravi nočni fitnes. Poleg zgoraj omenjenih posledic se pojavijo še majavost, občutljivost in obraba zob. Ker pri tem sodeluje celoten žvečen aparat z mišicami, ligamenti in obema sklepoma, opazimo pri bruksistih glavobole (tudi migrenske), obrazne bolečine, napetost in bolečine v žvečnih mišicah, odmik dlesni in poškodbe zobnih vratov ter seveda neprespanost. Ljudje, ki ponoči stiskajo zobe, se navadno zbujajo utrujeni.

Veliko ljudi nas sprašuje, kaj povzroča bruksizem. Znanost si še vedno ni enotna glede tega vprašanja in vzroke deli na fiziološke ter psihološke. Eden izmed glavnih razlogov je zagotovo neusklajen ugriz. Če imamo na zobeh točko ali dve, na kateri ugriznemo najprej, ju med spanjem želimo odpraviti, zato drsamo po teh površinah. Vendar to ni pravilo. Veliko ljudi ima namreč neusklajen ugriz, pa kljub temu ponoči ne stiska zob. Naslednji pomemben dejavnik je stres. Ugotovili so, da osebe, ki doživljajo veliko stresa, stiskajo zobe pogosteje, dlje in z večjimi griznimi silami, kot osebe, ki niso pod stresom.

Sklenemo lahko, da stres vpliva na povečano bruksistično dejavnost, vendar ne moremo z gotovostjo trditi, da jo tudi povzroča. Poleg tega nevrologi ne znajo uvrstiti bruksizma v določeno kategorijo motenj gibanja.

V kliniki Ustna Medicina obravnavamo bruksizem in druge oblike funkcionalnega neskladja zelo resno. Vsakemu posamezniku, pri katerem sumimo, da ponoči ali podnevi stiska zobe, ponudimo možnost domače preiskave. Domov odnesete poseben trak, ki ga nalepite na zunanjo stran lica. Če stiskate zobe, se mišice aktivirajo in trak to zazna, izmeri pa tudi stopnjo nočnega stiskanja. Tako se lahko enostavno prepričate, ali ste bruksist ali ne.

Terapevtske možnosti funkcijskih neskladij

Po opravljeni diagnostiki je najpomembnejša klinična presoja, kaj narediti, kako izvesti in predvsem zakaj. Bistveno je, da se najprej ukvarjamo z vzrokom neskladja in šele potem s posledicami oziroma znaki obolenja.

Osnovno predvidevanje funkcijskih bolezni je, da zobje niso na pravem mestu. Če lahko na konservativen način pacientu omogočimo, da zobe “postavimo” na pravo mesto, potem mu predlagamo t.i. okluzijsko terapijo. Na študijskih modelih in kasneje v ustih ugotovimo, katere so tiste točke na zobeh, ki so za ugriz moteče. Te točke odpravimo na način, da jih odpoliramo s postopkom, imenovanim razbremenilno uravnoteženje. Pri tem je bistvena ugotovitev, ali lahko s takšnim manevrom zagotovimo stabilen ugriz. Če ne, moramo uporabiti druge metode, kot so konservativno preoblikovanje zob, ortodontsko premeščanje zob, protetične rehabilitacije ali, v redkih primerih, izdrtje zoba.

bruksizem

Vsem, ki ponoči stiskajo zobe, predlagamo izdelavo opornice. Glede na resnost spremljajočih simptomov na zobeh, mišicah in čeljustnem sklepu, predlagamo bodisi razbremenilno mišično opornico NTI ali prilagojeno michigansko opornico, ki je namenjena predvsem tistim, ki imajo težave s čeljustnim sklepom. V obeh primerih vsekakor zaščitimo zobe pred nadaljnjo obrabo.

Ko dosežemo stabilnost, to je urejen ugriz in nadzor nad bruksizmom, se lahko posvetimo popravljanju nastale škode. Vedeti moramo, da funkcijska neskladja, še posebej pa bruksizem, negativno vplivajo na vsa štiri področja ustnega zdravja. Škodo opazimo tako na obzobnih tkivih, zobnih kronah in funkcijskem področju, kot tudi v estetiki.

Sebastjan Perko, dr. dent. med
Matej Pirtovšek, dr. dent. med

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor