Letos smo se z družino odločili, da gremo na zaslužen počitek zadnji teden v avgustu in prvi teden septembra, in to predvsem zato, da se izognemo vsesplošni gneči. Ko takole celo poletje delam, kar ni prvič, se vedno spomnim, zakaj je ravno poletje tisti letni čas, ko se vsi sprostimo. Zdi se mi, da poleti enostavno duša želi počivati, se sprostiti, telo nabira zalogo energije za prihajajočo jesen in pozneje zimo. Kolega je na zadnjem konziliju, ki jih imamo vsak ponedeljek, povedal, da je bral zanimivo študijo, da naj bi bili napram tritedenskemu dopustu bistveno bolj regenerativni za dušo, telo in um enotedenski odmori na dva meseca. Presodite sami, ali bi vam to ustrezalo ali ne; ker sem raziskovalec po duši, bom poskušal to teorijo testirati. Vsekakor se pa že zelo veselim svojega oddiha. Letos sem se odločil, da poskusimo nekaj novega in gremo še z dvema kolegoma za sedem dni na jadrnico in potem še za en teden na enega izmed hrvaških otokov. Čeprav tisti, ki ste že bili na dopustu, velikokrat poveste, da je Hrvaška res izjemno draga, smo najeli jadrnico po zelo ugodni ceni. Vsaka družina bo imela svojo jadrnico, a ker so otroci še majhni, pravega jadranja ne bo prav veliko ali nič, se pa nadejam sprostitve in predvsem odmika od vsakodnevnega življenja in z njim povezanih dogodkov. Letošnje poletje je prav posebno – ne samo zaradi vremena, pač pa tudi glede splošnega vzdušja. Ali je slednje povezano samo z vremenom ali s položajem še kakega planeta, vedo strokovnjaki na drugih področjih, so si pa vsekakor letošnji pogovori z vami v ordinaciji tematsko zelo podobni. Glavne teme so najpogosteje: kdo sem, kaj sploh delam in kako začrtati novo smer. Kot ljudje smo nekako prišli do nivoja, kjer se sprašujemo, kako živeti življenje, da bi lahko izkoristili ves svoj potencial. Danes to ni več samo priti v službo in narediti, kar nam je šef naložil; ne, za današnjega človeka to ni več dovolj. Današnji človek se želi izraziti, želi pokazati svetu, kdo je in kaj mu lahko doprinese, kar je velik korak v lepši svet.
Torej v zaključku vam iz vsega bitja, ki ga premorem, želim, da bi ugotovili, kaj je tisto, kar želite izraziti, in da zberete dovolj poguma, da to tudi storite. Ne bo lahko, bo pa vredno vsake sekunde prizadevanja. Pri 38 letih počasi začenjam razumeti, da je bila največja sreča v mojem življenju zavedanje, da želim zdraviti ljudi, in to želim početi z veliko skupino sodelavcev. Ustna Medicina, pa ne da bi se hvalil, je to, kar v resnici sem, in lagal bi, če bi zapisal, da se mi ni utrnila solza ob pisanju tega teksta in podoživljanju zadnjih šestih let. Hvala Mateju za drugo polovico Ustne Medicine ter vsem sodelavcem; tistim, ki niste več z nami, tistim, ki ste še z nami, in novim dušam, ki bogatijo našo sedanjost in rišejo prihodnost.
Resnično upam, da tudi vi, naši dragi gostje, čutite enako. Čeprav obiski pri zobozdravniku niso najbolj priljubljeni, upam, da se dobro počutite v oskrbi ljudi, ki živijo svoje poslanstvo.
Dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med.
