Pred kratkim me je med študijem novosti, ki jih vpeljujemo zadnjih šest mesecev na Ustni Medicini, prešinila misel, vezana na pogovor s pacientom, ki se je zgodil tisti dan. Ni neposredne povezave med obema dogodkoma, gre za tisti kreativni trenutek, ki ga človek ima prek dneva, pogosto vzročno nepovezano s trenutnim dogajanjem, le zaznati ga mora. Priporočljivo je tudi, da ima pri roki medij, na katerega tako idejo zapiše. V sejni sobi imamo za ta namen veliko tablo in ta ideja ali bolje razmislek je še danes zapisan na tej tabli. Izgleda pa takole:
Shema: Dvosmernost sleherne komunikacije
Pravzaprav se je med tistim pogovorom zgodil trenutek, ki je kar pogost, tj. ko človeku nekaj razlagamo in ta postane nekoliko odsoten, mogoče celo napet. Tako pogovor ne poteka z njim, pač pa zelo verjetno z nekom iz njegove bližnje okolice. Torej tako naš obiskovalec, pacient, kot mi smo sinteza zavesti v prvi vrsti svoje družine, ožje in širše, nato zavesti prijateljev (Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si) ter poklica, dela, ki ga opravljamo. Komunikacija vedno poteka v obe smeri in hočemo ali nočemo vpliva na naš odnos do življenja, do stališč, ki jih zavzemamo, do vrednot, ki jih imamo, itd. Ne bi bilo daleč od resnice, če bi zapisal, da je analiza po zgornjem miselnem vzorcu za vsakega posameznika nujna, če želi v življenju napredovati. Če se vrnem, sem tistega dne instinktivno zaznal, da ima dotična pacientka zelo verjetno problem v razdvojenosti, saj sama želi le najboljše, kar lahko dobi v zasledovanju ustnega zdravja, njena okolica pa meni, da so poceni sosedje prava izbira. V trenutku, ko se je med pogovorom pojavil zgoraj opisani trenutek, sem tematiko zapeljal tako, da sem pacientki spontano ponudil argumente, ki jih lahko uporabi doma ali morebiti v službi pri sodelavkah. Torej gospa ni povedala, da okolica pritiska nanjo, češ, da je neumna, ker ne gre k sosedom za pol cene po vseživljenjsko garancijo – ta komunikacija je potekala na nebesedni ravni. Vse, kar lahko storimo zobozdravniki, ko to zaznamo, je, da pacientu pomagamo s serviranjem argumentov, s katerimi bodo pritisk okolice lažje obvladali. Če se vrnem na najin pogovor, se je v tistem trenutku obraz zbistril in pogovor je naprej tekel ponovno v polni koncentraciji na njeno problematiko. Gospa bo ostala v terapiji doma. Na drugi strani smo tudi mi, zobozdravniki, v enakem položaju in pomembno je, da spravimo omenjene vplive, ki nam preprečujejo razvoj, v zavest. S tem bodo lahko radarji prosti za zaznavanje ključnih trenutkov v interakciji z našimi pacienti in bo tako pogovor potekal na čisto drugi ravni, pacienti pa bodo razumeli, da za pol cene ni kaj prida pričakovati.
»Hello darkness my old friend« sta zapisala Simon in Garfunkel in kar nekaj časa sem potreboval, da sem razumel, kaj želita povedati. Pravzaprav sem moral postati oče dveh sinov, če me razumete. Nekje sem zasledil, da je besedilo za to pesem nastalo tako, da se je Simon zaprl v kopalnico in ugasnil luči, da je našel svoj kreativni mir v družinskem stanovanju. V prijateljstvu teme je spisal prekrasno in vizionarsko besedilo. Biti kreativen je naravno in ena redkih dejavnosti človeške duševnosti, ki je ne moremo aktivirati, ko se nam zahoče. Kreativnost pride in gre, predvsem pa moramo znati prisluhniti sebi, četudi je okolica zelo glasna in »pametna«. Inovacije se nikoli ne dogajajo v skladu s kolektivno zavestjo in hkrati živimo v velikem mejniku slovenskega zobozdravstva, kjer še kako prihajata do izraza kreativnost in vizija posameznika. Posamezniki tvorimo kreativnost naše kategorije, tj. zobozdravstva, skupaj lahko plujemo v modrih vodah. Prostora za tekmovalnost in negativnost je bore malo.
Želim vam miren dopust, mirno delo v ordinacijah in še kaj.
Dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med.
