Uvodnik: Moč psa

Zamislite si, da živite sto let nazaj. Verjetno ste vsi pomislili: »Joj, a še v eni epidemiji!?« Če ne bi bilo tega prekletega covida in njegovih nebroj mutacij, pa verjetno španska gripa ne bi bila vaša prva asociacija, temveč, kaj pa vem, obdobje po koncu prve svetovne vojne. Vendar – ne želim vas popeljati niti blizu 1. svetovne vojne, še manj pa v dodatno epidemijo. Pridružite se mi raje na potovanju v … Montano (ZDA). Piše se leto 1925.

Brata Phil in George sta lastnika premožnega ranča, na katerem se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Medtem ko George deluje plašno, uglajeno in izobraženo ter skrbi za poslovni del življenja na ranču, je Phil njegova nasprotnost. Markanten, grob in zelo vešč upravljanja s samo živino. Pravi Marlboro man.

Že tako napet odnos med bratoma pade na led, ko se George poroči z Rose, ovdovelo lastnico krčme, v kateri je nekoč Phil ponižal njenega sina (Peter) in se norčeval na račun njegove poženščenosti. Nekaj, kar je vsekakor bila žalitev in provokacija za pravega kavboja.

Zgodba ima veliko plati in vzporednih odvijanj, od vsega najzanimivejše pa postane, ko se Peter vrne na ranč prek poletnih počitnic. Po začetnih nizkih udarcih in zasmehovanju s strani Phila, ki je obenem preziral tudi svakinjo, začneta Phil in Peter tkati odnos, ki kmalu preide v tovarištvo, lahko bi rekli celo v prijateljsko naklonjenost. Ravno ta njuna vez izpostavi civilizacijsko breme tistega časa; na eni strani, kako hitro in enostavno si bil tarča posmeha, prezira in odstranjen iz dogajanja, če si odstopal od takratnih predstav, kaj se spodobi, IN na drugi strani, kako neverjetno moreče je bilo socialno nesprejemljiva hotenja skrivati, pa četudi si bil pravi kavboj. V bistvu še toliko težje za kavboja.

Več vam ne izdam in ne povem, saj vam ne želim pokvariti ali preprečiti ogleda filma The Power of the Dog (Moč psa), katerega zgodbo sem si izposodil za predstavo svojega videnja napredka.

Všeč mi je, da se v letu 2021 lahko izražamo svobodneje, neposredneje in predvsem iskrenejše. Ena izmed prednosti civilizacijskega napredka je vsekakor tudi družboslovna. Ne živimo več v primežu dogem, pričakovanj in ubijajočih norm. Ni nam več treba zadrževati in skrivati globokih hotenj ali identitet. Včasih je globoko in trpeče ostalo neizraženo. To človeka ubije. Zaduši.

Dogodki zadnjih dveh ali celo več let pa me spodbujajo k dvomu, ali smo kot družba, kot sodelujoči in odgovorni v napredku, zapeljali s ceste, ki so nam jo tlakovali predhodniki.

Danes opažam, da so nas razvoj in samoumevne svoboščine pripeljali do stopnje, ko se zelo površinska hotenja, nepreverjene ideje in instant predsodki komunicirajo vsepovprek. Z drugimi besedami, izraženo je praktično vse, brez globljega uvida v posledice takšne nepremišljene in otročje komunikacije. Ta t. i. svoboda govora, ki naj bi predstavljala civilizacijsko smetano na torti težke zgodovine, nas vodi v deroče vode, polne čeri razdvojenosti in brzic sovraštva.

Peter in Phil bi se zgrozila in seveda, danes, oba zajokala. Ker bi imela dober razlog za to. In ker bi končno smela to pokazati.

Tega, da smo svobodni v mislih, izražanju in gibanju, ne smemo jemati samoumevno. Naša naloga je, da najprej poslušamo, kaj nam drugače misleči sploh želi povedati. Naša naloga in moralna odgovornost sta, da ne planemo kot zver na nekoga, za katerega mislimo, da nima prav. Naš položaj mora ostati dostojanstven celo takrat, ko VEMO, da imamo prav. To je civilizacijski standard, h kateremu bi morali stremeti in ki nam nikakor ne veleva, da ostanemo nevtralni, ko je treba ukrepati.

Naša predraga Anja, ki jo vedno srečate nasmejano v sprejemnici, ima na temo sodobne (civilizacijske) komunikacije povedati največ. Nas o tem tudi izobražuje. Povedala bi vam, da obstajajo, gledano skozi prizmo komunikacije, štirje tipi osebnosti ljudi. Rumeni, rdeči, zeleni in modri. Vsak od njih sprejema in oddaja informacije popolnoma drugače. Nobena barva ni prava ali napačna. Postane pa vsaka od njih lahko močna nočna mora, če je nisi pripravljen spoznati. Če si kromofob.

In to se nam, dragi gostje Ustne Medicine, trenutno dogaja. Vsepovprek, v imenu informacijske dostopnosti in dosega ter svobode govora, opazujemo, kako rumeni (rdeči, zeleni, modri) na ves glas razlaga, da je to edina barva, ki obstaja oziroma je sploh česa vredna. In v takšnem vrtincu borečih in neuglajenih obarvancev na žalost na koncu ne dobimo mavrice, ampak samo še dve barvi. Črno in belo. Čas je, da to razdvojenost ustavimo, a da obenem ostanemo trdni in odgovorni. Obojega nam manjka.

Spoštovani ustvarjalci zgodbe z naslovom Ustna Medicina; s tem mislim tako na cenjeno ekipo kot na vas, goste v Ljubljani ali Novem mestu, hvala vam za vsako barvo, ki jo prinašate v našo krčmo. Želim vam prekrasen december s kostanjem in srečno novo leto. Menda, tako se govori, bo v naslednjem letu vse bolje.

Dovolite mi, da komunikacijsko obarvano končam z mislijo Jordana Petersona, človeka, s katerim se vsekakor ne strinjam v celoti, a sem mu vseeno prisluhnil.

»Ko ti nekdo nekaj govori, mu prisluhni. Po vsej verjetnosti ti bo povedal nekaj, česar ne veš.«

Kot vidite, še obstajajo sporočila, ki vsebujejo črki P in T, ne pa C. 🙂

Matej Pirtovšek, dr. dent. med.

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor