Neskončen dopust

Joj, kakšen grozen občutek, ko moraš po obdobju bosih nog in lahkih natikačev zopet obuti nogavice in še huje, čevlje. To je tisti trenutek v letu, ko se tudi jaz ne morem več sprenevedati, da skrb za nego pet ni pomembna. Trenutek, ko ti oblačila sporočijo, da gre zopet zares. Da je treba energijo, stvari in fokus postaviti na staro mesto. Lepo je bilo poletje, ki se je poslovilo. Še lepše je bilo spremljati ekipo Ustne Medicine, kako uživa v drugačnih odpravah in drugačnih klimatskih pogojih. Nekateri so se zaupali mediteranskemu podnebju in Jadranu, spet drugi so pozdravili Japonsko in Pacifik.

Čeprav na Hvaru, sem se Japonske dotaknil tudi sam, ko sem naletel na zanimiv članek o umetniško-filozofskem pristopu, imenovanem kintsugi. Poenostavljeno povedano gre za postopek lepljenja razbitih delov keramike oziroma lončarskih stvaritev, ki jih združiš nazaj v prvotno obliko z zlato, srebrno ali bakreno obarvanim lepilom. Gre za to, da ne skrivaš, kar je zlomljenega, ampak da popraviš in s ponosom pokažeš tako šiv kot končni izdelek. Zlomljena keramika ni nekaj, kar je treba skrivati, ampak izpostaviti. Če se tega v Ustni Medicini nikakor ne držimo, ko gre za vaše zobe, pa je prekleto modra in koristna življenjska filozofija, ko se odmaknemo stran od (keramičnega) zoba.

V življenju nam manjka kintsugija. V to sem prepričan. V to sem se prepričal tudi na dopustu. Če se smem navezati na šalo, ki jo je izrekel kolega, da je od vikenda hujši samo še dopust … Ničkolikokrat sem videl ravno ta prizor; na plaži nepotrebno dretje neke mame na otroke, moža na ženo, žene na moža, potem pa: »Ma grem jaz na pir, dosti imam vsega …«

Po svoje logično, saj je ravno dopust za mnoge čas, ko določenih napetosti, neskomuniciranih misli in hotenj ali pa enostavno zamer ne moreš preložiti na nek jutrišnji dan. Ker bo jutri še vedno dopust, še vedno bo družina skupaj, ne bo skrivanja v službi ali drugih priložnosti za sprenevedanje. Pač ne moreš kar pobegniti, na otoku je to še težje. V življenju igramo veliko vlog; smo otroci, partnerji, prijatelji, zaposleni, šefi, športniki, učenci, mentorji, prodajalci, potrošniki, zaupniki … V vsaki od teh vlog nam vsake toliko, ne vedno, pade iz rok kakšna keramična stvar. Recimo temu nastanek notranjega konflikta. Tu je sedaj čas za kintsugi. Če pometeš črepinje pod preprogo, si jih morda res skril zavedanju opazovalca. Sebi pač ne.

Karkoli smo že razbili ali so nam razbili, brez sramu, še manj pa opravičila, lepo s črepinjami na plano in zlepimo nazaj zmedo v smiselno celoto. S pravimi ljudmi in odnosom celo pri lepljenju nismo sami in nam priskočijo na pomoč bližnji, prijatelji ali sodelavci. Ne skrivajmo čustev, namer, sanj, usmeritev, tudi ne misli, pa četudi včasih niso popolnoma čiste. Boljša je odkrita umazanija kot hinavsko čistunstvo. Zato se veselimo konflikta in občasne neskladnosti. Izpostavite problem drugim iskreno in predvsem takoj. Ker jutri je nov dan z novimi izzivi in novo možnostjo pobega. Tako se boste na črepinje, do katerih je prišlo februarja, spomnili šele avgusta, na plaži. Lepila pa nikjer …

Lepo je bilo poletje, ki se je poslovilo. Zadnji dan dopusta, ravno, ko sva z ženo nazdravila lepemu skupnemu doživetju in razposajenim otrokom, je zazvonil telefon. Bila je mama. »Oče je pravkar umrl.« V nekaj sekundah in s prekrasnim pogledom na švicarske Alpe. Izdalo ga je srce. Na tisoče koščkov se je razbila posoda, za katero kot otrok, kot sin, naivno verjameš, da bo ostala nedotaknjena. Po težkem tednu dni sem vesel in optimističen, ker se niti mama niti brat nista prepustila malodušju in neizmerni tragičnosti življenja. Vsi smo vzeli v roke lepilo zlate barve in začeli lepiti posodo v spomin očetovemu življenju, ki ni bilo lahko. Z zavedanjem, da se živi vsak dan, umre pa samo enkrat.

“Dragi ćale, uživaj na neskončnem dopustu. Rad te imam. Upam, da si zlepil večino tistega, kar se je razbilo tebi.”

Matej Pirtovšek, dr. dent. med

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja