Prvi obisk pri zobozdravniku
Otroci se ob novici, da so jih starši naročili pri zobozdravniku kar nekako prestrašijo. Sprva jim je mogoče še všeč ideja, da so že tako veliki in grejo pokazati svoje zobke, a bolj ko se véliki dan približuje, vse več je strahu v njihovih kosteh. To lahko povem iz lastnih izkušenj.
Ko sem bila stara 5 let, sem prvič obiskala zobozdravnika. Na to so me doma dalj časa pripravljali in bila sem zelo pogumna. Vsem okoli sebe sem z veseljem razlagala, da grem k »takemu posebnemu stricu, ki popravlja zobe«.
Prišel je dan, ko smo se s starši odpravili do ordinacije. Navdajali so me mešani občutki. Po eni strani sem komaj čakala, da vidim zobozdravnika, ki je bil v mojih očeh kot nekakšen čarodej, po drugi pa me je že malo zvijalo v trebuhu. Ko smo vstopili v čakalnico, sem kmalu zaslišala brnenje in šumenje. Srce mi je začelo hitreje utripati. Predstavljati sem si začela vse čudne stroje, ki jih uporabljajo za tistimi vrati in prav nič več nisem bila vesela, da sem tam. Nato so se vrata odprla.
Zobozdravnikova asistentka je poklicala moje ime in poti nazaj ni bilo več. Stopila sem proti njej in pred sabo zagledala prostor z belimi stenami in omaricami, na sredini pa je stal moder stol. Obnemela sem in kar stala. Slišala sem asistentko, ki me je božala po rami in govorila: »Nič se ne boj. Vse bo v redu.« Pogledala sem mami in ji odkimala, z močnim strahom v očeh. S težavo so me prepričali, da sem vstopila. Šele ko so mi pokazali, kakšno štampiljko bom dobila, sem zbrala pogum.
Ves strah pa je izpuhtel, ko je do mene stopil prijazen zobozdravnik in me med pregledom zob ves čas zabaval. In ko je bilo vsega konec, sem prijazno in ponosno odskakljala po štampiljko metuljčka, pozdravila ter hitro stekla vsem povedati, kako zelo zabavno je pri zobozdravniku.
