Leto zahvalnosti

V ZDA se konec vsakega novembra (četrti četrtek) prične prava praznična mrzlica, ki traja vse od črnega petka pa do novega leta. Ta dan je dan zahvalnosti. Verjamem, da nam je ta »thanksgiving« tudi v Sloveniji poznan. Ker je naravnan na ameriško zgodovino, ga v primerjavi z ostalimi trgovskimi zanimivimi obredi in praznovanji nismo posvojili. Hvala bogu ali pa situaciji. Puran se na našem prostoru tako ali tako ne obnese. Pa vendar, zadnje sprehajanje po ulicah Beograda, kjer sem končal leto 2019, in pogovor, v katerega sva se poglobila z družinskim prijateljem, sta me opomnila, da je ravno zahvalnost tista, ki nam je v Sloveniji manjka. Manjka zelo. Doma, v službi, na ulici in pri rekreaciji.

Katera misel me je torej obiskala, ko sem premagoval beograjsko kaldrmo?

Preden jo razkrijem, naj pojasnim eno stvar. Beograd je praktično moj drugi dom, recimo poleg Londona, za oba ta dva druga domova pa je »kriva«, tako kot za mnogo drugih dobrih stvari, moja žena. V London me je preselila, ker je tam opravljala doktorat, v Beograd pa, ker je tam odrasla. In sem jo potem jaz preselil v Ljubljano. Še vedno 2 : 1 za njo. 🙂

Kakorkoli, uživam v opazovanju in odkrivanju razlik med srbsko in slovensko kulturo, predvsem, ker pogosto ugotovim, kako sta enaki, kadarkoli se želimo med seboj razlikovati, in kako različni, ko iščemo skupne točke. Za prvo je poskrbela naša skupna zgodovina in država Jugoslavija, za drugo pa vpliv dveh ZARES različnih kultur, turške in avstro-ogrske. Ne zamerite mi, tisti bolj zgodovinsko in politično podkovani, ker sem si dovolil za namen popolnoma druge poante, ki šele prihaja, malce kompleksno stvar poenostaviti.

Ena izmed razlik, ki je postala že pregovorna, je tista, ki se tiče reda in higiene. Slovenci smo bolj nagnjeni k pospravljanju in ohranjanju vsaj navidezne urejenosti. Veliko nam pomenita prisotnost bršljank na balkonih in odsotnost prahu v stanovanju. Ko pridejo na obisk gosti, so prvi na meniju copati in proces sezuvanja, kar bi recimo v Beogradu bil popolni »faux pas«, saj razvrednoti namero gosta, da je urejen od glave do peta, in s tem postavi gostitelja na prvo mesto. Tam je sezuti človeka prekršek za rdeči karton, podoben, kot če bi pesmi odvzel refren. Čeprav sem odrasel pod Alpami, se mi običaj sezuvanja zdi neprivlačen in celo negostoljuben, saj daje gostu dve sporočili; na voljo imaš bivanje v nogavicah (neseksi) ali pa nošenje copatov, kar ni samo estetsko sporno, ampak, če pretiravam, vulgarno, saj siliš nekoga nogo v okolje, ki so ga v preteklih obiskih že obiskale mnoge preznojene in ne ravno dišeče nogice. Raje posodim nekomu zobno ščetko. Pregrobo???

Po drugi strani pa nagnjenost k čistoči pride zelo prav, ko pomislimo na higieno skupnih prostorov. Cest, ulic, parkov in narave. V Ljubljani, pa verjamem, da tudi drugod pri nas, praktično ne moreš naleteti, kaj šele stopiti na pasji iztrebek. Niti v travi, kaj šele na pločniku. Lepo, saj s tem lastniki psov sporočajo, da jim je mar za dobrobit drugih. Ko sem hodil po ulicah Beograda, in to po najbolj urbanem delu mesta, se nisem mogel načuditi številu pasjih intimnih sporočil. Ležijo povsod po pločniku. Hoja s pogledom naprej je nemogoča, saj moraš gledati navzdol, da se izogneš pasji ali mačji mini. Če ti ob tem dela družbo še razposajeni štiriletnik, postane običajen sprehod na tržnico Igra brez meja.

In takrat, ravno takrat, sem odkril nov izvor beograjske radosti. Preprosto dejstvo, da sem prišel domov ali na obisk, ne da bi zadel mino na ulici, na kaldrmi. Odkril sem mir sredi vojnega območja. Po vsem tem dobesedno želim pokazati svojo neprizadeto obutev. Kakšen izvor zahvalnosti – in to za nekaj, kar mi je v Sloveniji samoumevno in je včasih deležno celo (ne)upravičenega posmeha. Vidite, dragi bralci, treba je samo spremeniti koordinate ali pa se za malenkost prestaviti v periodnem sistemu, pa smo hitro lahko hvaležni. Za ljudi, s katerimi bivamo, za goste, doma ali v poslu, za odnose, ki nas izboljšujejo in opominjajo, za zdravje in mir, za požrtvovalnost naših prednikov, za zanamce, ki jim bomo predali, upam da, svet, ki bo boljši, kot je danes. In da, tudi za tako preprosto in pravzaprav nepomembno stvar, kot je čista in iztrebka osvobojena obutev. Namesto jamranja in konstantnega pritoževanja, izberimo raje zahvalnost. Pa ne tiste »pa saj mi je vseeno bolje kot sosedu« zahvalnosti, da ne bo pomote. Govorim o zahvalnosti, ki je posledica iskrenega opazovanja in nenapihnjenosti. Tiste zahvalnosti, ki nam bo v oporo, ko bodo stvari šle navzdol. Tiste zahvalnosti, ki ti v trenutkih temačnosti in nesreče pomaga ohraniti trden karakter in optimističen naklon. Zahvalnosti, ki te opominja na neprecenljivost kulturnih in osebnih razlik in nevarnost lažnega občutka samozadostnosti.

Veliko nam pomeni, da nam zaupate skrb za ustno zdravje. Še več, ko vidimo, da smo skupaj vzpostavili dolgoročno ustno zdravje in dosegli predvidljivost. A največ nam pomeni, ko slišimo ali preberemo vaše besede zadovoljstva in zahvalnosti glede izkušnje in odnosa z nami. Zahvaljujemo se vam za vsako izjavo, ki ste jo delili z nami, in pa za vsakega novega gosta, ki ste ga priporočili. To je v bistvu končno dejanje, ki je »thanksgiving« v pravem pomenu besede.

Hvala in srečno v 2020.

Matej Pirtovšek, dr. dent. med.

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja