Petek 13. Z ekipo Ustne Medicine na video sestanku razpravljamo o morebitnih spremembah, ki nas čakajo za dobo epidemije. Kaj nas čaka, kakšna navodila bodo sledila v prihodnjih dneh, kaj to pomeni za naše goste in za nas. V mislih smo imeli različne scenarije, ki smo se jim skušali prilagoditi in kljub epidemiji nuditi našim gostim še vedno varno in dostopno storitev. Ob 15. uri novinarska konferenca takratnega ministra za zdravje in obvestilo, da se s 16. 3. 2020 vsa redna zobozdravstvena dejavnost popolnoma prekine. Ob tej informaciji se mi je v grlu naredil velik cmok. Tega nismo pričakovali. Praktično smo v trenutku postali nemočni in vsa naša razmišljanja o spremembah načina dela so padla v vodo.
Hitro se je bilo treba zbrati in poiskati način, kako biti na voljo našim gostom. Zlasti me je skrbelo za vse tiste, ki smo vas bili primorani pustiti sredi zdravljenja, in pa za vse tiste, ki vas bodo doletele težave, mi vam pa pri tem ne bomo mogli pomagati, vsaj ne na način, kot smo bili tega vajeni. Hitro so bile organizirane vstopne zobozdravstvene točke za nujna stanja po Sloveniji in tudi informacije za vse zobozdravnike, kako v času epidemije svojim pacientom pomagati, čeprav samo s telefonskim pogovorom. To priložnost bi tudi izkoristil in pojasnil eno dejstvo. Sam sem se in večina mojih kolegov zasebnikov (to ne pomeni koncesionarjev) ponudil za delo na vstopni točki, seveda brezplačno, vendar vpoklica nisem prejel. Razlog za to naj bi bil v tem, da zasebniki nimamo pogodbe z ZZZS-jem. To Vam pojasnjujem zato, ker so se po forumih, družbenih omrežjih delili komentarji, da smo se zasebniki skrili v svoje »bunkerje« in da nam je mar le zaslužek. Ob prebiranju takšnih komentarjev je težko ostati ravnodušen. Pa pustimo sedaj to.
V času karantene smo imeli z Vami veliko pogovorov. V vsakem pogovoru z Vami sem začutil veliko razumevanja, tudi seveda zaskrbljenosti in obupa, predvsem pa veliko zaupanja in tudi optimizma. Čeprav ste Vi potrebovali mojo pomoč, ste s prijaznimi in toplimi besedami pravzaprav pomagali tudi meni, nam. Sam osebno sem s tem občutkom nemoči imel v tem času največ težav.
Kliše, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, res drži. Tako kot večina ljudi, ki so bili primorani ostati doma, sem izkoristil čas za bližnje, prijel v roko knjigo, ki že dolgo časa stoji na polici, vsak dan telovadil v naravi. Po zelo dolgem času sem prijel v roko čopič in se vrnil v otroštvo, ko sem zelo rad risal razne like iz risank, znanstvenofantastičnih filmov, in tako je nastal izpod moje roke zabavni robot iz filma Vojne zvezd, R2D2.
Po osmih tednih čakanja pa je le prišel dan, ko smo lahko znova odprli vrata svojih ordinacij in skupaj z Vami začeli nadaljevati tisto, kar smo bili primorani prekiniti. Posijalo je sonce.
Vsem Vam se iskreno zahvaljujem za razumevanje, za Vašo podporo, spodbudne besede, predvsem pa za Vaše zaupanje.
Simon Bele, dr. dent. med.
