Inovativen način vzpostavitve ravnovesja telesa

Ko sem že drugič, zaradi svojega nizkega krvnega tlaka, izgubila zavest med delovnim časom – in naj na tem mestu poudarim, da delam v zobni ordinaciji in da to na paciente ne deluje ravno najbolj motivacijsko, sem se odločila, da je v mojem življenju nastopil čas, da naredim nekaj glede svojih težav, predvsem pa nekaj glede svojih navad. To so tiste razne čokolade in pice, s katerimi sem bila dolga leta v prepovedanem razmerju, in tiste, zaradi katerih sem imela vedno zelo slab izgovor, da si kupim nove hlače.

Tako sem šla na pregled k ajurvedskemu terapevtu, ki je s pomočjo posebnega pregleda in predvsem skupnega pogovora določil mojo individualno konstitucijo. Glede na svoj tip sem dobila seznam živil, ki so primerna zame. Moram priznati, da je bil zame manjši šok, ko je terapevt s seznama začel črtati živila, ki sem jih do takrat uživala dnevno, in nanj začel dopisovati živila, ki jih niti izgovoriti nisem znala, kaj šele, da bi vedela, v katero vrstico na prehranski piramidi spadajo. Malo sem bila v dilemi, kajti odrekanja bo res veliko in samodisciplina bo še kako pomembna. Vendar sem se kljub glasu, ki mi je vztrajno šepetal, naj tega ne storim, odločila za izvajanje razstrupljevalne terapije.

Teden dni pred začetkom sem začela slediti zame kar strogemu jedilniku, ki ni smel vsebovati ničesar drugega razen živil, ki mi jih je priporočil terapevt. Za večino ljudi, ki si jutra ne znamo predstavljati brez skodelice kave in pa, v mojem specifičnem primeru, dneva brez čokolade, je razstrupljanje kar velik udarec. Ne le za psiho, ampak tudi za telo. Glavobol, utrujenost in razdražljivost so postali del mojega vsakdana, pa čeprav se moji obiski pri terapevtu še niti začeli niso. Med prvim tednom sem se večkrat vprašala, ali mi je tega res treba, ter iskala tisoč in en izgovor za prekinitev. Prvič v življenju sem na lastni koži občutila, kaj je to »odtegnitveni sindrom« in da odrekanje boli. Dobesedno.

Po enem tednu tako imenovane »diete« sem začela terapije čiščenja telesa. Ljudje smo sicer v osnovi ustvarjeni iz iste snovi, vendar pa niti dva človeka nista identična, zato je bil tudi moj program razstrupljanja prilagojen izključno zame. Deset zaporednih dni posebnih masaž, posebnih terapij, savne in pa malo manj prijetnega, vendar kljub vsemu vrednega, klistirja. Že po prvem obisku sem bila presrečna, da nisem vsega skupaj prekinila zaradi obupne potrebe po eni skodelici kave, zaradi katere bi se še Ivan Cankar obrnil v grobu. Iz dneva v dan sem čutila, kako moje telo ne hrepeni več po določeni hrani in kako se mi čisti ne samo telo, ampak tudi um. Neprespane noči, nizek krvni tlak, napadi lakote, razdražljivost … Vse je kar naenkrat začelo izginjati. Kilogrami pa prav tako. Moje fizično počutje še nikoli ni bilo tako dobro in imela sem samo še večjo motivacijo za nadaljevanje terapij. Kljub odličnemu fizičnemu počutju pa sem na neki točki doživela čustveni zlom. Spomnim se, da mi je terapevt omenil, da se lahko zgodijo kakšne čustvene reakcije, vendar sem se tako dobro počutila, da temu nisem posvečala prevelike pozornosti. Oziroma, bolje rečeno, je sploh nisem posvečala. Nekje na sredini drugega tedna, in tega se spomnim, kot bi bilo včeraj, sem se pozno popoldan vrnila s terapije. Stala sem v kopalnici pred ogledalom in naenkrat me je začel obdajati občutek tesnobe. Kot bi bil moj odsev v ogledalu nekakšna kaplja čez rob, sem začela neutolažljivo jokati. Iz mene je začela nevarno sevati mešanica žalosti, jeze, strahu in razočaranja. Vsa potlačena čustva, vse zamere, vsi nerazčiščeni dogodki. Vse je bilo tu. Nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Sedela sem na tleh, v glavi mi je razbijalo in počutila sem se, kot bi mi nekdo izsesal čisto vso energijo. Komaj sem dvignila glavo in pogled mi je obstal na pladnju s svečami. Ne da bi o tem razmišljala, sem vstala, jih prižgala in si naredila kopel. Čeprav mi je terapevt v času izvajanja terapije kopanje odsvetoval, sem tukaj naredila izjemo. Občutek prijetnega vonja, medle svetlobe in tople dišeče vode je bil balzam za mojo dušo.  Misli so se mi kar naenkrat razporedile na svoja mesta, kot bi me voda s svojo toplino očistila vseh potlačenih čustev. Počutila sem se, kot bi bila v ekstazi, in bila sem pomirjena kot še nikoli v življenju. Od tistega trenutka dalje se je moje fizično in mentalno počutje samo še stopnjevalo na boljše. Sicer počasneje kot med samimi obiski terapij, vendar kljub temu samo še na bolje.

Čeprav je od zadnjega dneva razstrupljanja minilo že kar nekaj časa, še vedno upoštevam jedilnik, ki mi ga je dal terapevt, in jem živila, ki so primerna za moj tip, oziroma ne jem tistih, ki mojemu telesu ne odgovarjajo.  Čeprav nikoli nisem rada kuhala, lahko rečem, da to hrano pripravljam z užitkom in ljubeznijo. Kljub vsemu pa moram priznati, da vsake toliko časa še vedno zavrtim telefon in si naročim pico, s katero sicer nisva več v prepovedanem razmerju, ampak imava še vseeno najina priložnostna srečanja.

Urša R.

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor