Dental – NI turizem

Dolge čakalne vrste in vse globlje seganje v žep za samoplačniške zobozdravstvene storitve, ki so pri nas razumljivo dražje kot v določenih državah, sta le dva od razlogov, da se pacienti po oralno nego najpogosteje odpravijo v sosednjo Hrvaško, pa tudi dlje, v Bolgarijo in Romunijo. Na kliniki Ustna Medicina ob tem opozarjamo na dejstvo, da moramo vse prevečkrat popravljati škodo, ki si jo s tem naredijo slovenski pacienti v tujini. Zato tokrat z vami delimo skrivnosti in težave, ki se pojavljajo ob dentalnem turizmu.

Priznati si moramo, da je glavni in edini motiv za odhod po zobozdravstvene usluge v tujino en sam – denar. Na žalost pa pacienti ne izvedo, kakšna je dejanska cena finančno ugodnejših rešitev, ki se Slovencem dokaj agresivno ponujajo prek različnih medijev. Sleherno oglasno sporočilo se vrti izključno okoli denarja, popustov in prihrankov.

Prav tu pa se pokaže eno od osnovnih nerazumevanj sodobnega zobozdravstva na splošno. Večino časa se govori samo o številkah ter izdelkih, kot so prevleke, plombe, implantati, mostički …, namesto da bi spregovorili o vrednosti uslug ter o odnosu, ki je predpogoj za vsako uspešno zobozdravstveno oskrbo.

Zdi se, kot da je sodobna zobozdravstvena usluga samo seštevek izdelkov, ki jih lahko enostavno primerjamo na prodajni polici v trgovini, in ustno zdravje le vsebina konzerve, ki ima pač določeno ceno. Osebno bi bil celo ZA dentalni turizem, če bi bil ta izpeljan kot večmesečno popotovanje po Švici ali skandinavskih državah, ne pa kot kratek izlet po vzhodu in jugu Evrope.

Vprašajte se, ali bi poslali po podobnem načinu razmišljanja na operacijo srca ali možganov v tujino svojega otroka. Ali bi zaupali življenje bližnjega nekomu, ki za svoje storitve ponuja 50-do 80-odstotni popust? Prepričani smo, da ne. Za to možnost bi se odločili samo, če bi bili povsem prepričani, da bo vašega otroka tam operiral najboljši tim strokovnjakov.

Najhuje je, da je slovenska strokovna javnost glede pojava dentalnega turizma zelo pasivna. Najslabše je biti pasiven. Na to je opozarjal že eden največjih filozofov Christopher Hitchens, pa tudi Dante, ki je v Božanski komediji najbolj grozljive kotičke svojega pekla rezerviral za tiste, ki so v času moralne krize ostali nevtralni.

Vedeti moramo, da se je treba za kakršno koli oceno stroškov oskrbe nujno najprej dobro poučiti s problematiko. Pacienta (gosta) moraš dobro spoznati, ugotoviti trenutno stanje njegovega ustnega in telesnega zdravja, spoznati, kakšna so njegova pričakovanja, cilji ter želje, izvesti celotno diagnostiko, ki je večplastna, narediti primerne rentgenske posnetke, fotografije, študijske modele itd. Samo ta proces zahteva toliko časa, kot si ga dentalni turisti vzamejo za celoten servis ust. Oziroma kot jim ga ponudniki dentalnih turističnih uslug namenijo.

Zbrati nujne in nepogrešljive podatke o zdravstvenem stanju pacienta je torej bistveno, ni pa dovolj. Temu sledi najbolj kritičen trenutek, ko se vzpostavi pravi prepad med odgovornim, celostnim pristopom do pacienta ter hitro dostavo izdelka v usta lastnika, katerega ime v tujini niti ni pomembno.

Temu trenutku rečemo načrtovanje. Šele ko so zbrani vsi podatki, dobi načrt smisel – in ne takrat, ko se prijaviš v obmorskem hotelu ali wellness centru zraven ordinacije. Za načrtovanje ter primerno urejanje diagnostičnih podatkov si morata zobozdravnik in njegov tim vzeti ogromno časa.

Vedite: obstaja samo ena pravilna diagnoza, ki je ne moremo ugotoviti prek interneta ali samo na osnovi dvodimenzionalnega rentgenskega posnetka (ortopana). Na drugi strani pa obstaja več primernih načrtov oskrbe, zato se pacientu skoraj vedno ponudi dve ali tri možnosti zanjo. V vsakem primeru mora biti sleherni načrt oskrbe podrejen pacientovim potrebam in željam. Izdelan mora biti na podlagi ugotovljenih dejstev, ne pa domnev ali terapevtovih sposobnosti ugibanja.

Želje pacienta se da ugotoviti na dokaj enostaven način. Postaviti mu moraš pravilna vprašanja in ga poslušati. Ugotoviti njegove potrebe pa je popolnoma druga zgodba, ki se ne more zgoditi ob instantnih pobegih čez mejo in še dlje.

V tem tiči glavni problem dentalnega turizma. Ni dovolj časa in stika z zobozdravnikom, da bi ta ugotovil, kaj je za pacienta res najboljše. Seveda se pri eni plombi, ki jo potrebuješ, ne bo zgodila tragedija, če ti jo naredijo v kakšnem letovišču. V vseh ostalih primerih, ko je potrebno obsežnejše zdravljenje, pa pacientu ne bodo mogli zagotoviti minimalnega tveganja za zaplete na štirih področjih ustnega zdravja in udobja. Ta področja so: biološko (obzobna tkiva), biomehansko (zobje), funkcionalno (ugriz) ter estetsko.

Omenjenim kriterijem lahko zadostiš samo takrat, če te pri načrtovanju vodita kritično razmišljanje ter intelektualna presoja, kako z zbranimi podatki pacientu omogočiti dolgoročno stabilnost ustnega zdravja. Tega procesa ne more nadomestiti nobena tehnologija, pa tudi najboljši material na svetu ne. Ravno zato je razglabljanje o tem, kje se uporablja boljše materiale, v Sloveniji ali na Hrvaškem, brezpredmetno. Vsaj takrat, ko se pogovarjamo o koristih, ki naj bi jih imel pacient zaradi sodelovanja z zobozdravniki.

Začnimo s prvim področjem ustnega zdravja – obzobnimi tkivi. V kratkem času je pacientu NEMOGOČE zagotoviti zdrava obzobna tkiva in nadzor nad okužbo le-teh. To je postopek, ki traja povprečno dva do tri mesece, včasih še dlje, in zahteva tesno sodelovanje celotnega zobozdravstvenega tima s pacientom. Mimogrede, za eno izmed oblik vnetja (okužbe z bakterijami) obzobnih tkiv trpi več kot 80 odstotkov slovenske populacije. Zagotavljamo vam, da je torej odstotek ljudi, ki se ob nezavedanju te statistike prepustijo v oskrbo čezmejnim kolegom, ENAK, če ne še večji. In tako dobijo ljudje v nekaj dneh ‘nove zobe’ na obolele dlesni. Ker te pač ‘niso pomembne’.

Verjetno si isti zobozdravnik ni vzel časa, da bi ob odhodu iz ordinacije pacientu pojasnil, da ima zaradi neozdravljene in zapostavljene parodontalne bolezni kar 200 odstotkov več možnosti za srčni infarkt ter možgansko kap in da bo imel kljub novemu nasmehu še vedno neprijeten ustni zadah.

Naslednji izziv načrtovanja je, kako doseči dolgoročno mehansko stabilnost obstoječih zob, dober medsebojni odnos čeljusti in nasmeh, ki bo estetsko dovršen. Načrtovanje nasmeha je umetnost zase, ki pa nima popolnoma nobenega smisla, niti upravičenosti, dokler nismo poskrbeli za zdrave dlesni, močne zobe ter stabilen ugriz. Tudi tukaj je bistvena diagnoza. Velikokrat so zobje poškodovani, boleči, premaknjeni in gnili. Danes se ne smemo spraševati samo, KAJ narediti, da jih ‘popravimo’, ampak ZAKAJ so zobje sploh takšni, kakršni so. Kateri dogodki in biološke značilnosti so se v preteklosti zgodili v pacientovih ustih, da so privedli do takšnega stanja zob? Šele ko si odgovorimo na to vprašanje, se lahko zavemo dejanskih potreb pacienta in dejavnikov tveganja za dolgoročne zaplete. Ko razumemo pacientove potrebe in odkrijemo dejavnike tveganja v njegovih ustih, mu lahko predpišemo oz. svetujemo primerne rešitve.

Četudi imajo zobozdravniki na Hrvaškem, v Srbiji, Bolgariji in drugod znanje ter primerne materiale, pa vsega omenjenega v kratkem časovnem obdobju ne bodo zmožni zagotoviti na pravilen način. V kratkem času lahko pacientu zagotoviš nasmeh, samo če si zavestno sprejel odločitev, da boš preskočil nujne točke obravnave ustnega zdravja. Tega si pacienti ne zaslužite, da o etiki ter našem poslanstvu sploh ne govorimo. Vedite, da sladek okus hitre dostave izdelka v ustih ter nižje cene kmalu nadomesti grenkoba, ki jo s seboj prinesejo napačne odločitve ter površen pristop do sočloveka.

Vse prevečkrat to grenkobo delimo s pacienti, ki na koncu pridejo na kliniko Ustna Medicina in nas prosijo, naj popravimo škodo, ki je nastala v njihovih ustih že pred odločitvijo, da si bodo zobe (ne pa ustnega zdravja) uredili ceneje in hitreje.

MORDA VAM BO VŠEČ

Dodaj odgovor