Leto se bliža h koncu, in ker je verjetno to moj zadnji 2019 uvodnik, ga namenjam razjasnitvi in dejstvovanju. Ne dejstvovanju v smislu obnašanja in ukrepanja, temveč v smislu ustvarjanja življenjskih zaključkov na podlagi DEJSTEV. Ne pa na podlagi mnenj, prepričanj, predsodkov, želja, preferenc in posebej ne na podlagi strahu.
Pred kratkim sem v roke vzel izredno zanimivo knjigo Factfulness, avtorja Hansa Roslinga. Govori o tem, zakaj se o svetu enostavno povedano motimo in zakaj je svet veliko boljši, kot mi mislimo, da je. Knjiga je nujno čtivo vsakega resnega človeka. V njej je lepo opisan fenomen lažnih prepričanj in nevednosti glede sveta. Po vsem svetu so posameznikom in skupinam postavljali dvanajst istih vprašanj, vsako je ponujalo tri možne odgovore. Za predstavo; eno izmed vprašanj se je glasilo: »Koliko enoletnih otrok se je po vsem svetu cepilo proti vsaj eni izmed bolezni v preteklem letu?« In odgovori: a) 20 odstotkov, b) 50 odstotkov in c) 80 odstotkov.
Ne boste verjeli, v povprečju je samo trinajst odstotkov ljudi pravilno odgovorilo na vprašanje. Si predstavljate, kako porazen je ta rezultat? Če bi na to isto vprašanje odgovarjale opice, bi bil rezultat 33 odstotkov, ker bi odgovore izbirale pač naključno. Kako to, da se ljudje, kljub znanju in inteligenci, odrežemo slabše kot primati?
Če mislite, da so se bolj izobraženi ljudje odrezali na testu bolje, se motite. Še več, raziskava je pokazala, da se tudi o določeni temi poučeni ljudje odrežejo zelo slabo. Ker znanje očitno ni dovolj. Predsodki, prepričanja, včasih vpliv medijev, predvsem pa naša nagnjenost k nepreverjenim zaključkom so razlogi, da dejstva ne obveljajo. Čustva premagajo podatke in vodijo v tisti znani stavek: »Že, že, že, ampak …« Zato nas premagajo opice.
Če sledimo razpravam v slovenskem prostoru, je seveda situacija identična. Koliko nekih neresnic, podanih izključno zaradi nepoučenosti, zaradi lenobe. Dejstvo pa ljudje, tudi ko pride do soočenja njim, zavržejo kot nepomemben faktor, celo moteč, ker ruši njihov vrednostni sistem in dosedanja prepričanja postavlja na laž. Bo že držalo; ko se ljudje soočijo z dejstvi, je ignoranca še edino pribežališče, ki jim ostane.
Tako sem neki dan bral žolčen zapis določene osebe, ki ne more verjeti, da v Sloveniji 20 odstotkov ljudi živi v revščini. In da bi zato naj bili krivci pohlep posameznikov, utaja davkov in odsotnost občutka za ljudi in pravičnost. Vendar, če pogledamo DEJSTVA, potem ugotovimo, da ima Slovenija eno najmanjših stopenj tveganja za revščino v Evropi (trinajst odstotkov), manjšo celo od Italije ali Avstrije. DEJSTVO je, da bi kakršnakoli razporeditev bogastva umetno ustvarila stanje, ki bi kršilo naravne zakonitosti. In če bi že imela učinek, bi ta trajal ravno toliko časa, dokler se prerazporejeni denar ne bi porabil. Porabil pa bi se zelo hitro. DEJSTVO je, da je revščina v največji meri posledica odločitev, obnašanja in vrednot posameznika, ne pa zunanjih okoliščin. Seveda obstajajo tudi primeri, ko si človek zares ne more pomagati, bodisi zaradi življenjske tragedije, bolezni, vojn bodisi naravnih nesreč.
V vseh časovnih obdobjih in tudi politično-ekonomskih ureditvah je razporeditev bogstva več ali manj podobna. En odstotek je izredno bogatih, štirje so zelo bogati, petnajst odstotkov je premožnih, 60 odstotkov je finančno preskrbljenih, a mnogi vseeno živijo iz meseca v mesec ter varčujejo, če se da, 20 odstotkov pa je revnih. DEJSTVO je, da je stopnja nezaposlenosti v Sloveniji nizka, 7,4 odstotka, če smo natančni. DEJSTVO je, da je BDP na prebivalca v Sloveniji skoraj 25.000 USD, leta 1995 pa je bil manj kot 10.000. Dejstvo je, da se v starih dobrih časih enostavno ni živelo bolje in da se bolje živi sedaj. Je pa za to bolje potrebnih več truda, več ambicije in osebne rasti. In da so se sedaj ravno zaradi razlik v kompetentnosti med posamezniki povečale tudi razlike v rezultatih. Vendar je revnejši danes bogatejši kot pred 25 leti.
Povprečen odrasel Slovenec ima trenutno dobrih 110.000 evrov premoženja, leta 2000 ga je imel približno 35.000 evrov.
Živimo v boljšem svetu kot pred 25 leti. 60 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v državah, ki ustvarja vsaj srednji dohodek, delež ljudi, ki živijo v izjemni revščini, se je prepolovil, pričakovana življenjska doba je več kot 70 let, več kot 80 odstotkov enoletnih otrok je cepljenih vsaj za eno bolezen, prav toliko ljudi ima dostop do elektrike. Izničili smo pojem razvitih in nerazvitih držav.
Prenehajmo z »grozotenjem« in vzemimo svet dejansko tak, kot je. Izboljšujmo svet še naprej. Izboljšujmo sebe. Nehajmo se primerjati z drugimi. Edina primerjava, ki nam je koristna in upravičena, je primerjava s samim sabo. Včeraj. Premagajmo to osebo danes. Bo dovolj. Berimo več. Zazrimo se v ogledalo.
Matej Pirtovšek, dr.dent.med
