sola

Prvi šolski dan

Ravno pred nekaj dnevi sem med pospravljanjem omare naletela na star album s fotografijami iz mojih otroških let. Ko sem ga odprla, sem se za kratek čas zagledala v fotografijo majhne deklice, postrižene na strogi paž, z Berilom v roki in rumeno »kuža pazi« rutko okrog vratu, oblečeno v modro-, rumeno-, črno- … bele kariraste hlače, zavihane pri gležnjih, in prevelik bel pleten pulover. Za piko na i je bil ta nekje do polovice zatlačen za hlače, da se je lahko videl najlepši kos tega stilsko dovršenega outfita – svetlo vijolični pas z motivom Slončka Dumbota. Bravo Urša, barvne kombinacije ti zelo ležijo. Svojega prvega šolskega dne se spominjam, kot bi bil včeraj. Prišli smo v veliko učilnico, s klopmi postavljenimi v obliko črke U, pred klopmi pa je bil kateder naše razredničarke. Za njo je bila na steni velika zelena tabla, na kateri je z barvnimi kredami pisalo »Dobrodošli učenci 1. a razreda !« Na mizah je vsakega izmed nas čakala tablica z imenom. Vsi smo se malo prestrašeni skupaj s starši posedli na svoja mesta. Poleg mene je sedel Žiga. Žiga je bil fant z velikim razmakom med zobmi, ki pa je na njegovem obrazu izgledal prav prisrčno. To je bil tudi fant, s katerim sva se v sedmem razredu v šoli v naravi »poročila« in si še danes, kljub temu da imava svoje partnerje, praviva mož in žena . Vseh 19 učencev in naše starše je pozdravila učiteljica Erna. Vsakega posebej je poklicala k sebi in mu v roke podala vrečo z učbeniki, beležko, rumeno rutko in meni takrat najljubšo »kuža pazi« rumeno kresničko, katero sem si doma takoj privezala na torbo, ki je bila skoraj večja od mene.

Ko smo s starši prišli domov, sem iz vreče takoj stresla vse učbenike in nestrpno nalepila nanje nalepke s svojim imenom in priimkom in jih ovila v prozorno folijo. Kljub temu da tega nisem še nikoli počela in kljub temu da mi je mami najmanj desetkrat rekla: »Urša pust’! Ne znaš tega!«, sem bila tako prepričana vase, da sem sama, brez kakršnekoli pomoči, ovila vse učbenike. S tem sem uradno postala učenka 1. a razreda in bila na to neverjetno ponosna.

Za nekaj trenutkov sem s fotografijo v roki v tišini obsedela na tleh in se prepustila toku svojih misli. Je res že minilo 20 let? Kako se v dvajsetih letih življenje spremni… Kako smo iz otroka, ki brezpogojno ljubi, postali sužnji svojih lastnih misli … Sužnji ega. V tistem trenutku sem spoznala, da če želim razumeti dogajanje v življenju, trenutne odnose – slabe in dobre – in morebitne zaplete in razplete, na vseh področjih, se moram poglobiti sama vase. V lastno zrelost in nezrelost, ki jo vsi nosimo v sebi. V svojo dušo. Pustimo ljudem, da izrazijo svoje mišljenje, pa čeprav je drugačno od našega. Delajmo dobro in ne pričakujmo ničesar v zameno. Verjemimo vase, tako kot sem jaz verjela, da lahko sama ovijem vse učbenike in prav nobena stvar ne bo pretežka. Prepustimo se čudovitemu toku življenja in se zavedajmo, da smo za svojo srečo odgovorni sami.

e-obvestila

Začutite sproščen utrip Ustne Medicine tudi digitalno! Izbrane vsebine novičnika Od ust do ust vam bomo dostavili neposredno v elektronski nabiralnik, tako da boste vedno na tekočem z dogajanjem, novostmi in posebno ponudbo za vaš popoln nasmeh. Prijavite se na e-obveščanje in nikoli ne zamudite najbolj aktualnih novic ter posebnih ugodnosti.

Za uspešno vključitev v naš sistem e-mail obveščanja vas prosimo za vašo privolitev za naslednje aktivnosti:

 
Svojo odločitev lahko kadarkoli prekličete tako, da kliknete povezavo za odjavo v nogi katerega koli e-poštnega sporočila, ki ga prejmete od nas, ali pa nam pišete na info@ustna-medicina.com.
Z vašimi podatki bomo ravnali s spoštovanjem in vso odgovornostjo. Za več informacij o naših postopkih zasebnosti preberite Politiko zasebnosti. S klikom spodaj se strinjate, da vaše podatke obdelamo v skladu s temi pogoji.
 
captcha