Ortodontsko zdravljenje sestavljajo v grobem tri obdobja: diagnostika, aktivna faza in vzdrževanje. O prvih dveh smo že veliko napisali, zadnje obdobje, ki je prav tako pomembno, razložimo v sestavku v nadaljevanju.
Zobje se premikajo celo življenje, vsaj dokler so v ustih. Že gospod Newton je pisal o tem, da so stvari pri miru toliko časa, dokler je vsota vseh sil enaka nič. Z zunanje strani na zobe pritiskajo lica in ustnice; z notranje strani nanje pritiska najmočnejša mišica v telesu – jezik; sila vlaken, ki sidrajo zobe v kosti, pa je zadnja od treh komponent, ki vzdržujejo zobe na določenem položaju. Z leti se silnice spreminjajo, mehka tkiva (ustnice in lica) izgubljajo svojo elastičnost in zunanja sila se povečuje. Poleg tega se zmanjšuje kostna podpora (nižanje nivoja kosti), kar še povečuje vpliv zunanje sile. Jezik ostaja nabrušen do bridkega konca. Normalen potek tega je, da se razdalja med podočniki (tretji zobje po vrsti od sredine) zmanjšuje. Takoj, ko imajo možnost, se bodo sekalci začeli med seboj prerivati in rezultat bodo krivi zobje. Poleg normalnega staranja telesa imamo še bolezenske procese, ki še dodatno spreminjajo ravnotežje sil v ustni votlini. Zaradi vsega napisanega prihaja v zrelejšem obdobju do položajnih in prostorskih nepravilnosti v zobnih lokih. To največkrat opazimo kot obrnjene oz. rotirane spodnje sekalce, štrleči zgornji dvojki, prekrivajoči sprednji enici, grizenje v lica s podočniki, nagnjene kočnike. Vse te nepravilnosti v večini lahko odpravimo s snemnimi ali nesnemnimi ortodontskimi aparati. Da zobe poravnamo, potrebujemo v povprečju od šest do 24 mesecev, seveda odvisno od začetnega in željenega stanja. Ko končamo z aktivno fazo ortodontskega zdravljenja, fiksne (nesnemne) aparate snamemo in namestimo vzdrževalne snemne aparate. Šele sedaj se začnejo zobje utrjevati v kosti. Pred tem so bila vlakna, ki sidrajo korenino zob v kosti, precej razrahljana in posledično smo zobe lahko premikali. Sedaj pa jih želimo na novem položaju obdržati. In brez vzdrževalnih oz. retencijskih aparatov to ni uspešno. Največkrat nalepimo na notranji strani spodnjih sprednjih zob retencijsko žičko, s katero vzdržujemo razdaljo med podočnikoma. V zgornjem zobnem loku pa večinoma takoj po končanem zdravljenju namestimo tanjšo prozorno retencijsko folijo, ki jo nato po nekaj mesecih nadomestimo z nekoliko čvrstejšo rezkano retencijsko folijo. Ti dve foliji moramo nositi večji del dneva, idealno vsaj 20 ur na dan. Po letu dni izdelamo na podlagi končnega digitalnega študijskega modela debelejšo rezkano opornico, ki ima vgrajeno vodenje spodnje čeljusti po podočnikih in sprednjih zobeh. To opornico pa nosimo samo ponoči. Ima tri funkcije: prva in najpomembnejša je ohranjanje doseženega stanja. Druga, prav tako zelo pomembna, je ohranjanje zdrave in čvrste zobne substance – zob. Tretja funkcija je relaksacija obraznih in žvečnih mišic, kar dosežemo s pomočjo vgrajenega vodenja in čvrstosti retencijskega aparata.
Če želimo ohraniti svoje zobe na novem mestu, moramo vzdrževalne aparate nositi v vseh življenjskih obdobjih. Na zgornjih zobeh retencijsko opornico ponoči in na spodnjih zobeh retencijsko žičko, ki jo je po nekaj letih priporočljivo nadomestiti z retencijsko folijo. In tako srečno do konca naših dni.
Dejan Pirtovšek, dr. dent. med.
