Obolenje zobnega živca prepoznamo po občasni ali stalni bolečini. Pri razširitvi obolenja v kost ob koncu korenine lahko čutimo bolečino ob ugrizu in lahko opazimo oteklino. Na rentgenskem posnetku se vidi kostno razredčitev. Tak zob je treba zdraviti, pa naj gre za obolenje, ki je omejeno samo na kanal, ali že obolenje v kosti (periapikalni parodontitis). Terapija je vedno najprej klasični endodontski poseg (endodontija).
Endodontija je nekirurško zdravljenje zoba, torej ustrezna priprava in dezinfekcija koreninskega kanala ter hermetična zapora. Tako klasično zdravljenje je s sodobnimi tehnikami ter polnilnimi materiali precej uspešno kljub zahtevni kanalski anatomiji. Raziskave navajajo več kot 90-odstotno uspešnost, če pa je že navzoče obolenje v kosti, pa je malce manjša.
Včasih je lahko zdravljenje kljub korektni izvedbi neuspešno. Ostane rentgensko vidna razredčitev kosti, pojavlja se občasna ali stalna bolečina. Koreninski kanali so lahko tudi neprehodni ali je neuspešnost posledica tehničnih zapletov (zlom igle na neugodnem mestu, napačna pot zdravljenja …). V vseh teh primerih je ponovno endodontsko zdravljenje nesmiselno, zato se raje odločimo za endodontsko-mikrokirurški poseg (apikotomijo).
Apikotomija je poseg, pri katerem neposredno kirurško prek dlesni in kosti dostopimo do vrha (apeksa) korenine, vršiček korenine odrežemo, odstranimo vnetno tkivo v kosti, prepariramo koreninski kanal z zadnje strani zoba ter ga hermetično zapremo s polnilnim materialom (retrogradna polnitev). Poseg se običajno konča s šivanjem dlesni.
Za razliko od klasične apikotomije, pri kateri se uporablja instrumente klasične velikosti (ogledala, sonda, svedri …) ter amalgam za retrogradno polnitev, vse pa se dela pod nadzorom prostega očesa, se pri mikrokirurški apikotomiji uporabljajo operativni mikroskop, mikroinstrumenti, ultrazvok ter bioaktivni material MTA (mineral trioksid-agregat) za retrogradno polnitev. Podatki različnih študij kažejo, da je uspešnost tako izvedenega posega do 96-odstotna, za razliko od klasičnega posega, pri katerem je uspešnost polovico manjša.
Delo pod mikroskopom je lahko izredno natančno, saj omogoča dobro osvetlitev ter tudi do štiridesetkratne povečave. Zaradi tega vidimo morebitne dodatne kanalčke, anatomske posebnosti vršička korenine, laže pa se izognemo tudi poškodbam sosednjih struktur (živci, sinus …). Zaradi uporabe mikroinstrumentov je luknja za dostop skozi kost manjša, zato je tudiceljenje po posegu hitrejše.
Endodontska mikrokirurgija je zaradi uspešnosti dobro predvidljiv postopek, zato ima pomembno mesto med posegi v najsodobnejših zobozdravniških ordinacijah. Nedvomno ima prednost pred načrtovanjem puljenja zoba in vstavitvijo zobnega vsadka.
