Parodontalna bolezen ima več oblik, ki se med seboj razlikujejo po razširjenosti (obsegu) ter škodi, ki jo povzroča, prav tako pa tudi ne poteka pri vseh ljudeh enako. Poleg genetskega vpliva na potek bolezni, obstajajo še drugi dejavniki, ki odločajo o tem, kako bo ta bolezen napredovala. Med rizične skupine, ki so še posebej občutljive za negativne vplive parodontalne bolezni na telo, sodijo tudi sladkorni bolniki. Tokrat bomo podrobneje predstavili povezavo med sladkorno boleznijo in parodontalno boleznijo.
Sladkorna bolezen je v nenehnem porastu in predstavlja že peti najpogostejši vzrok za smrt. Gre za kronično bolezen, pri kateri telo ne proizvaja oziroma ne izkorišča primerno inzulina. Sladkorno in parodontalno bolezen veže zelo intimna povezava, zato moramo sladkorne bolnike obravnavati izjemno pozorno.
V primeru, da ima sladkorni bolnik prisotno parodontalno bolezen, je nivo sladkorja praktično nemogoče uravnavati. Vse dokler se ne uredi nivo sladkorja (zdravila, primerna prehrana), je nemogoče pričakovati, da bo terapija prinesla želene rezultate. Obstaja neposredna povezava med debelostjo, odpornostjo na inzulin ter parodontalno boleznijo. Še več. Vpliv parodontalne bolezni na telo je tolikšen, da je lahko že sama bolezen vzrok za preddiabetično stanje. V primeru, da pacient to stanje že ima, pa parodontoza povzroči prehod v diabetes. Terapija parodontalne bolezni lahko torej prepreči diabetes oziroma pri diabetikih zmanjša potrebo po inzulinu za 50 odstotkov. Ljudje, ki imajo sladkorno bolezen pod nadzorom, imajo lahko isti parodontalni status kot zdrave osebe.
Znanstvene raziskave potrjujejo, da imajo sladkorni bolniki tri- do štirikrat večje tveganje za razvoj parodontalne bolezni in kar 15-krat večjo verjetnost, da bodo izgubili vse svoje zobe, v primerjavi s tistimi, ki imajo zdrave dlesni in nimajo sladkorne bolezni. Parodontalna bolezen pri sladkornih bolnikih napreduje veliko hitreje kot pri tistih, ki imajo zdravo presnovo sladkorja. Razlog lahko najdemo v dejstvu, da so diabetiki bolj podvrženi okužbam zaradi slabšega delovanja imunskih celic in imajo slabšo prekrvljenost v dlesnih. Tako se bakterije ob dlesni in pod njo hitreje razmnožujejo ter naredijo škodo, ki je največkrat nepovratna. Tretji razlog za hujši potek parodontalne bolezni pri diabetikih pa je okrnjeno celjenje prizadetih obzobnih tkiv. Glede na to, da ima več kot 80 odstotkov svetovne odrasle populacije eno izmed oblik vnetja obzobnih tkiv, lahko predpostavimo, da moramo med 130.000 sladkornimi bolniki v Sloveniji vsaj 100.000 posvetiti posebno zobozdravstveno diagnostiko in posledično terapijo.
Pomembno je, da parodontalno bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, ko bolezen še ni napredovala in še nima vpliva na urejenost sladkorja v krvi, zapleti sladkorne bolezni pa še niso izraženi. Odkrivanje in zdravljenje sladkorne bolezni sta pomembni za zmanjšanje njenega vpliva na stanje obzobnih tkiv ter na uspeh parodontalnega zdravljenja. V obratni smeri je parodontalno zdravljenje z zmanjšanjem vnetja obzobnih tkiv nujno, da se izognemo poslabšanju urejenosti glikemije (nivoja sladkorja v krvi). V primeru, da pri sladkornem bolniku odkrijemo parodontalno bolezen, moramo k temu pristopiti z vso resnostjo in zaskrbljenostjo ter čim prej pričeti z odstranjevanjem okužbe.
Parodontalna bolezen je zelo trdovratna in večplastna bolezen. Temu dejstvu moramo prilagoditi tudi način zdravljenja. S pravim protokolom zdravljenja ter s sodelovanjem pacienta in njegovega diabetologa, lahko bolezen zaustavimo in prevzamemo nadzor nad okužbo v ustih. Zaustavljena parodontalna bolezen zmanjša nivo sladkorja v krvi, zato se pogosto zgodi, da morajo pacienti po terapiji obzobnih tkiv ponovno nastaviti odmerek inzulina za kontrolo krvnega sladkorja. Tipi sladkorne bolezni niso zanemarljivi. Sladkorne bolnike tipa 1 in tipa 2 z dobro urejeno glikemijo lahko obravnavamo kot bolnike, ki nimajo sladkorne bolezni. Pri sladkornih bolnikih z izrazito slabo urejenim sladkorjem, pri katerih je sladkor v krvi običajno višji od 15 mmol/l in imajo tudi klinične simptome hiperglikemije (taki bolniki imajo običajno tudi visoke vrednosti HbA1c, več kot 9 ali 10 %), je najbolje, da se pred zdravljenjem sladkorno bolezen uredi. Če to ni možno, je priporočljivo opraviti predvsem urgentne posege, še posebno če bi z njimi lahko odpravili vzrok za neurejen sladkor v krvi. Tudi pri zdravljenju se izkaže očitna dvosmernost. Veliko težje bomo namreč uravnavali krvi sladkor brez zdravljenja parodontalne bolezni in zdravljenje le te bo manj uspešno, če bo prisotna hiperglikemija.
