O parodontalni bolezni veliko govorimo, vendar se še vedno premalo zavedamo razsežnosti tega bolezenskega stanja. Zakaj pravzaprav gre in zakaj jo zlovešče imenujemo tudi tihi ubijalec?
V zadnjem času vse pogosteje poslušamo o vplivu parodontalne bolezni na bolezni celotnega organizma, ki danes pestijo veliko število ljudi. Povezava izhaja iz dejstva, da zobje izraščajo iz čeljustne kosti, kar pomeni, da so s koreninami vsajeni v zgornjo in spodnjo čeljust. Izguba zob je tako v primerjavi s tem, kaj ta izrazito kronična okužba pomeni za zdravje celotnega telesa, še najmanj kar se nam lahko zgodi. Če ponazorimo: človek z zmerno parodontalno boleznijo ima okuženo in vneto gnojno rano v velikosti površine obeh dlani, ki je že načela kost. Samo pomislite, kako bi se odzvali ob podobni rani na rokah! V ustih je ta nevarna okužena rana skrita, povzroča le slab zadah in krvavitev pri ščetkanju. Med potekom okužbe, v krvni obtok prehajajo izredno agresivne bakterije in snovi, ki so posledica reakcije našega imunskega sistema.
Parodontalna bolezen tako vpliva na telesno zdravje na več načinov:
- vnetje se lahko širi iz obzobnih tkiv neposredno v okolico in globlja tkiva, predvsem v kost,
- prehod mikroorganizmov in njihovih produktov v krvni obtok povzroči vnetje v oddaljenih organih (srce, možgani, jetra, pljuča…),
- škodljive snovi, ki nastajajo v vnetih področjih v ustih, ravno tako lahko preidejo v krvni obtok in prizadenejo oddaljena tkiva (ateroskleroza), lahko pa tudi spremenijo sluznico dihalnih poti ali prebavil in tam ustvarijo pogoje za začetek vnetja v oddaljenem organu (pljučnica).
Raziskave kažejo na močan vpliv parodontalne bolezni na pojav srčne in možganske kapi, pljučnice, povečanje vnetnih proteinov, ki jih tvorijo jetra (CRP), zaplete pri sladkorni bolezni, presenetljivo pa tudi na prezgodnji porod oziroma nizko porodno težo novorojenčka. In to verjetno sploh še ni vse.
Kako se razvije parodontalna bolezen?
Okrog vsakega zoba v ustih je prisoten obzobni žep, ki v globino meri od enega do treh milimetrov ter poteka okrog in okrog zoba, tudi v medzobnem prostoru. V žepu in na zobeh se nahaja več kot 600 različnih vrst bakterij. Poglejmo, kaj se dogaja z zdravo in čisto zobno površino, če opustimo redno ustno higieno.
Čez dan se na površino zoba odlagajo in vežejo sestavine sline, hrane, pijač ipd., ki tvorijo mehke zobne obloge. Zanje je značilno, da se nabirajo na zobnem vratu, tako na prostih površinah, kot tudi v medzobnih prostorih (Slika 1). Zobni vrat je mesto, kjer bakterije iz zobnih žepkov dobijo potrebna hranila. Zaradi tega se bakterije namnožijo in v prvi fazi povzročajo vnetje dlesni, ki pozneje brez izjem napreduje v parodontalno bolezen.
Če mehkih oblog ne odstranimo vsaj enkrat dnevno, imajo bakterije v obzobnem žepku nenehen dotok hranil, zaščitno okolje žepka pa jim nudi idealne razmere za nemoteno razmnoževanje. Ker je slina ionska raztopina, neočiščene mehke zobne obloge sčasoma »otrdijo« in nastane zobni kamen. Ta zaradi svoje porozne strukture spet deluje kot zatočišče za ostanke hrane in bakterije, ki se zaradi tega bujno razmnožujejo tudi izven obzobnega žepka. Vnetje dlesni se pojavi že po 48 urah nehigiene. Posledica vnetih dlesni je krvavitev. Pri čiščenju nam dlesni krvavijo, lahko so tudi boleče, zaradi povečanega števila bakterij pa kažejo značilne vnetne znake, kot so rdečina, oteklina, bolečina ipd. Zdrava dlesen je rožnate, nikoli pa rdeče-vijolične barve in pri čiščenju ne krvavi.
Če pozabimo na ustno higieno in zobne obloge, ki tako dlje časa ostajajo na naših zobnih površinah, se vnetje iz dlesni razširi tudi na kost, v katero je »vsajen« naš zob. Sčasoma se obzobni žep zaradi izgube kosti poglobi na štiri in več milimetrov. Takrat lahko začnemo govoriti o različnih fazah parodontalne bolezni (Slika 2).
Kost je ključna za stabilnost zoba. V primeru vnetja kost gnije in zobje izgubljajo oporo. To se ne zgodi čez noč, ampak gre za kroničen proces, ki se odvija deset in več let. Zobje sčasoma postanejo majavi, pojavijo se lahko hude bolečine in otekline, ki so posledica parodontalnega ognojka ali abscesa, na koncu pa zaradi izginotja kosti pride do izgube pogosto popolnoma zdravih zob. Na srečo danes parodontalno bolezen poznamo veliko bolj, kot smo jo poznali nekoč. Zadnja znanstvena dognanja nam pomagajo razumeti, kako bolezen poteka, kaj jo povzroča, predvsem pa, kako ustaviti njen potek. Hkrati vse bolj natančno spoznavamo tudi njeno povezavo z zdravjem celotnega organizma.
Najbolj ogrožene skupine ljudi
Posamezniki z boleznimi srca in ožilja, ljudje ki živijo v hudem stresu, kadilci, starejši od petdeset let, oboleli za artritisom, ljudje s čezmerno telesno težo ter nosečnice in sladkorni bolniki so še posebno občutljivi za negativne vplive parodontalne bolezni na telo. V rizičnih skupinah ta kronična okužba z agresivnimi bakterijami navadno poteka v hujših oblikah. Raziskave kažejo, da zmerna do napredovala parodontalna bolezen lahko pomeni dva- do trikratvečjo verjetnost za srčno ali možgansko kap, sedemkrat večjo verjetnost za prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka, sladkorni bolniki pa imajo kar petnajstkrat večjo verjetnost, da bodo ostali brez zob.
S pravo diagnostiko do pravilne diagnoze
Kljub temu, da imajo parodontalno bolezen štirje od petih Slovenk in Slovencev, njen nastanek in razvoj lahko preprečimo. Glavni problem parodontalne bolezni je, da poteka skrito in počasi, zato je pomembno, da iščemo znake obolenja in ne čakamo na simptome, ki običajno nastopijo pozno, ko je narejene že veliko škode. Z natančnim kliničnim pregledom, ki ga danes moderne ordinacije izvajajo s pomočjo računalniško vodene sonde (“ustni EKG”), lahko natančno določimo prisotnost in stopnjo obolenja.
Vsak posameznik, še zlasti pa tisti iz zgoraj naštetih rizičnih skupin, mora imeti opravljene meritve globin obzobnih žepov. Za ta namen je najbolj primerna računalniško vodena diagnostika, brez katere ni prave diagnoze parodontalne bolezni. Rentgen je spremljevalni diagnostični podatek in je le v oporo. Na podlagi pridobljene diagnoze se pripravi načrt zdravljenja, po koncu tega se opravijo kontrolne meritve. Rizičnim skupinam za vzdrževanje zdravega stanja ust svetujemo redne trimesečne kontrolne preglede pri zobozdravniku in ustnem higieniku. Šele ko zaznamo stabilen trend, obdobje kontrolnih pregledov podaljšamo na šest mesecev. Kontrolne meritve je potrebno opravljati enkrat letno za osebe, starejše od petdeset let in enkrat na vsakih pet let za mlajše od petdeset let.
Ključno je torej, da se bolezenske spremembe v ustih odkrijemo čim prej, zato nikar ne odlašajte s pregledom obzobnih tkiv.
